Polnoč ves dan

Ljubezenski odnosi so ena od Kureishijevih večnih tem, ki jih obravnava v romanih, kratkih zgodbah, jih prenaša v film ali na oder. Velikokrat se ljubezni vseh oblik navezujejo na dogajanja, ki jih prinaša multikulturnost družbe. V zgodbah, objavljenih kot Polnoč ves dan, nastopajo liki, ki se v svojih srednjih letih ubadajo v vprašanji ljubezni, čutenja le-te, obstoja zakona, družine, skrbi za otroke. Iščejo sebe v sebi samem, pa tudi v drugih, kar je včasih lažje, a za dokončno samopotrditev ni dovolj. Srednji sloj ljudi, ki občasno izgubi kompas in ne ve, kako živeti naprej, kaj početi, kaj je sploh prav in kaj ne, je tisti, s katerim se z lahkoto poistovetimo. V zgodbah srečamo ljubimce, prevarance, razvajene otroke, užaljene bivše žene, izgubljene moške. Vsi so tu za naše razmišljanje, saj nobena od zgodb nima takega konca, ob katerem bi lahko rekli, da se je odnos med moškim in žensko skristaliziral, jasno zaključil ali obnovil. Kureishi nam pušča veliko prostora, v katerem se mi sami lahko odločimo, kakšen konec bi zgodbam pripisali, kaj in kakšno usodo bi namenili protagonistom. Predvsem pa nam odstira poglede na to, kako se lahko dojemanje sopotnika in samega sebe skozi življenje spremeni, kako se lahko hitro razveže vrvica, ki je še včeraj trdno vezala paket zakonskega, družinskega življenja. Razvezan paket je težko sestaviti nazaj v prvotno stanje, prav tako težko se je navdušiti nad povsem novim. Ta pa le ima draž; in sicer v tem, da še ne vemo, kakšna je vsebina.