Dobre knjige
3027 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Duhovi hiše Heinricha Bölla : (kalejdoskopski roman, zgrajen iz zgodb, predvsem o pisateljih)
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:5









Josip Osti

Duhovi hiše Heinricha Bölla : (kalejdoskopski roman, zgrajen iz zgodb, predvsem o pisateljih)

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2016

Št. strani: 425


Zbirka: Nova slovenska knjiga
Žanr: spomini

Narodnost: slovenska književnost

Bralca zanima tudi, kako je pesnik pisal in živel

Pričujoče delo, Osti ga poimenuje kalejdoskopski roman, je mozaik anekdot in zanimivosti iz življenja literarnih ustvarjalcev, s katerimi se je avtor bodisi družil v rodnem Sarajevu ali pa jih spoznaval na različnih pesniških srečanjih, ki jih v bivši Jugoslaviji ni manjkalo. Pesnik, pisatelj, prevajalec, literarni kritik in esejist Josip Osti je bil v Sarajevu zaposlen kot urednik pri založbi Veselin Masleša, dolga leta je tudi organiziral Sarajevske dneve poezije, leta 1990 pa je z drugo ženo Barbaro našel nov dom v Sloveniji. Avtor kot pronicljiv opazovalec izriše zabavne, včasih tudi neprijetne in ekscentrične karakterne lastnosti legendarnih pesnikov in pisateljev bivše Jugoslavije ter med zgodbe vplete tudi svojo življenjsko pot. »Dneve rož in vina« ter tovarištvo, ki je vezalo literate, je prekinila bratomorna vojna ob razpadu Jugoslavije. Sarajevo, stičišče različnih kultur, je postalo »oblegano mesto« z množico izjemno tragičnih človeških usod – tudi nekatere od teh je iz težko ulovljivih vetrov spomina izbral in zabeležil Josip Osti.



Odlomek iz knjige

Izet Sarajlić je imel poseben odnos do imen. Neredko je o kakšnem človeku rekel, ne da bi vedel, kdo je in s čim se ukvarja: Poglej, poglej, kakšno ime in kakšen priimek! S takšnim imenom in priimkom bi lahko bil, sem prepričan, velik pisatelj. In ni skrival svojega navdušenja. Pa tudi če je šlo za avtorja večjega števila knjig, znanega in zelo branega, pa tudi nagrajevanega, je pogosto ponovil: Poglej, poglej, kakšno ime in kakšen priimek! In dodal, ne da bi skrival svoje razburjenje: In s takim imenom in priimkom naj bi bil velik pisatelj? Sploh ne pride v poštev.

(str. 63)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Spomini sodobnikov, Pisatelji, Jugoslovanske književnosti, Vojna


Prispeval/-a: Anica Derganc, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 18.10.2016 10:51:16
Zadnja sprememba: 24.10.2016 10:53:06
Število ogledov: 1155



Kritike

Roman Duhovi hiše Heinricha Bölla je prvi iz še nastajajoče trilogije, ki jo je Osti snoval kar nekaj let. V zgodbi Komedija zmešnjav celo pove, da je ideja nastala že leta 1994, ko je v okviru pisateljske štipendije odpotoval v Langenbroich, kjer je svojčas živel nemški nobelovec Böll. Zapiski iz tistega časa so se v neki kaotični vetrovni noči sicer pomešali, porazgubili, razcufali in se nasploh uničili, vendar pa to ni zameglilo pisateljevih spominov, po katerih se sprehaja množica pisateljev. Zdi se, da je knjiga pravzaprav pismo Böllu, saj ga Osti nenehno nagovarja, se nanj sklicuje in na razne načine vzpostavlja dialog z njim. Ob zgodbi Greš v Sarajevo, prideš pa v Doboj, v kateri Milan Jesih izstopi na napačni železniški postaji, najde vzporednice z Böllovo zgodbo, ki jo je nekoč prebral, kar po njegovo potrjuje, da je v literaturi in življenju nešteto variacij na podobne teme.

Knjigo sicer označi za »kalejdoskopski mozaični roman«, v katerem se kakor ob pogledu skozi kalejdoskop prelivajo različne zgode in nezgode pisateljev, ki so mu (bili) blizu. Čisto na koncu knjige, v Pripisu k dokončanemu – nedokončanemu, nam zaupa, da je bila njegova najljubša igrača v otroštvu ravno kalejdoskop, »v katerem so različno obarvana stekelca z vsakim premikom ustvarjala drugačno sliko. Oziroma nešteto čudovitih slik. Ne da bi se katerakoli od njih ponovila.« In res so Duhovi izjemen približek literarnemu kalejdoskopu, zgodbe se sestavljajo in dopolnjujejo na vse mogoče načine, motivi in spomini pa se prelivajo iz ene v drugo, dokler se meje med njimi zabrišejo. Ne glede na to, da gre v svojem bistvu za kratke zgodbe, je težko katero izpostaviti, saj ustvarjajo strnjeno celoto, v kateri se podatki, osebe ali dogodki ponovijo, a vedno v rahlo drugačnem kontekstu. Še vedno pa so zgodbe močne, z jasno rdečo nitjo in poantirane. Lahko bi jih celo označili za anekdote, saj so polne humorja, veliko zgodb se pravzaprav začne z omembo nekega pisatelja, nakar sledi zapis njihovega pripovedovanja o nekem dogodku. Ob tem se zdi Osti kot zapisovalec in ohranjevalec ljudskega slovstva, mitov in legend, le da gre tu za sodobne pisatelje in pesnike. Zaradi znanih imen je začetni zapis o tem, da so vsi liki v knjigi izmišljeni, še bolj ironičen, pravzaprav pa sploh ni pomembno, koliko zapisanega se je v resnici zgodilo. Bistveno je, da se Osti izkaže za izbornega pripovedovalca anekdot.

Pa tu ne gre samo za pisano besedo kot tako, saj uspe avtorju ujeti čar pripovedovanja – bralcu ali bralki se opravičuje, kaj pojasni, komentira, izstopa iz območja fikcije in opominja, kdo zares stoji za tem tekstom. V zgodbi Nepričakovano najdena ali zahrbtna tema povzame pogovor med dvema neznancema, ki se pridušata, da ni več dobrih zgodb,ob tem pa pripovedujeta čisto odpuljene zgodbe, na koncu pa pristavi: »Ti pa, bralec ali bralka, presodi, ali gre za zgodbo ali ne.« Prav tako zgodb ne končuje z zamahom, včasih jim podari več koncev, saj se je nek izvirni dogodek zgodil veliko let nazaj, kasneje pa se je zgodilo še kaj, kar jih je kontekstualiziralo na drugačen način. V takih primerih vedno opozori, da bi bila zgodba drugačna, če bi jo zapisal že takrat, in s tem opominja na živost literature in življenja ter na njun usodni preplet. Veliko misli, celo celi odstavke, postavlja v oklepaje, dela pa tudi precej zastranitev, kar ustvarja še večji občutek govora in pripovedovanja, vse stranske zgodbe pa se izkažejo za nujne, zato zgodbe nikamor ne zaidejo, ampak nastane le bolj razgiban in razrahljan tekst.

Tematsko gre za zgodbe iz življenja, ki ga pri Ostiju določajo kraji. Vse od njegovega rojstnega Sarajeva, kjer je, kot nekje zapisal, mislil ostati do smrti, pa kasneje do Tomaja, kjer je našel svoj drugi dom, kar tudi pojasni: »Želel sem si namreč konec življenja pričakati v bližini vaškega pokopališča, na katerem je grob pesnika Srečka Kosovela, ki sem ga veliko prevajal.« V humorni zgodbi Tomajci veliko vedo o Kosovelu razkrije, kako je s svojim znanjem navdušil mlada turista, sicer pa ima Tomaj tudi za nesojeno gnezdo, ki sta ga zgradila z že pokojno drugo ženo Barbaro. Skozi zgodbe razkrije tudi veliko osebnih stvari, na primer o svojih starših, ženah, pa o mačkah, nekaj pa tudi o diagnozah in boju z boleznijo – čeprav se druga knjiga iz trilogije, Pred zrcalom (Pivec, 2017), bolj podrobno ukvarja z njegovimi ljubezenskimi odnosi, nastajajoča tretja pa z boleznijo, v tej so v ospredju res prigode pisateljev, kot napoveduje tudi podnaslov. Poleg krajev bivanja so pomembni tudi kraji, kamor je potoval, najpogosteje na literarne festivale ali rezidence, skozi zgodbe pa se lepo pokažejo tudi družbene razmere. Takšen je sploh šopek zgodb o Pragi v času strogega režima, ko ob recitaciji »režimsko problematičnega« igralca neobremenjeno ploska le Ostijeva družba, saj so ostali v strahu pred ovaduhi in prijavami tiho. Z neusahljivim življenjskim optimizmom zna skoraj vsako zgodbo zaobrniti v humorno smer. To je (skoraj) odsotno le v zgodbah o Sarajevu med vojno, kjer se skozi besede zrcali velika bolečina. Zgodbe ljudi, ki so ali niso preživeli, kažejo, kako je vojna opustošila mesto, zastrupila odnose, zlomila ljudi in nacionalnega duha, in kako bosta zanj in še za mnoge druge vedno obstajala le Sarajevo prej in Sarajevo potem. Zato so Duhovi hiše Heinricha Bölla v vsej svoji veličini predvsem iskreno delo o življenju pisatelja, ki zna skozi solze, pa naj bodo od sreče ali žalosti, napisati zgodbo in pol.

Veronika Šoster, 7. november 2018

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.