Med zgodovino in ljubeznijo

Ustvarjalni naboj filmskega režiserja, scenarista, pisatelja, dramatika in kolumnista Gorana Vojnovića (1980) izmenično prehaja od filma do literature in še marsikam vmes. Ob čemer ne gre zanemariti njegovega pesniškega prvenca Lep je ta svet (Gimnazija Bežigrad, 1999). V svojem delu praviloma problematizira generacijo, ki ji pripada, z vsemi njenimi genealoškimi priveski. Tako razvejano jo nujno umešča v različne zgodovinske, geografske, socialne in družbenopolitične kontekste. Natančneje, njegovi romani ves čas slikajo portrete socialno marginaliziranih priseljencev iz nekdanjega skupnega prostora v poosamosvojitveni Sloveniji, pri čemer vnašajo v ta, sociopatsko močno zaznamovani prostor, tako specifično kulturo kot lastno, včasih tudi problematično preteklost.

Če se ob vseh Vojnovićevih romanih najprej ustavim pri eni najzanimivejših posledic, prevrednotenju pojma čefur, ki se je iz prvotne, zvečine zmerljivke za prišleke iz nekdanjih jugoslovanskih republik čez noč prelevil v simpatično oznako za (skoraj) vse, kar diši po kulturi Balkana, je razen tega pojem čefurstva dobil tudi širše pomene, ki niso vselej odvisni od geografskega porekla. Izvor skovanke gre iskati v korenu ćef oziroma turcizmu kiafir ali čiafir in iz njega izpeljanega kafir v pomenu nevernik, v širšem pomenu pa izraz pomeni lagodje v lenuštvu. V Sloveniji je izraz nosil slabšalni prizvok predvsem od osamosvojitve naprej. Po bumu Vojnovićevih, s kresnikom in nagrado Prešernovega sklada ovenčanega romanesknega prvenca Čefurji raus! (Študentska založba, 2008), in toglednim nadaljevanjem s prav tako kresnikovim romanom Jugoslavija, moja dežela (Študentska založba, 2011) pa se je zazdelo, da je ta pojem avtor na novo izumil oz. se mu nikoli ni pripisovalo slabšalnega pomena. Dejstvo, da ne eno ne drugo ne drži, in nenadni pomenski obrat tega pojma, je botrovalo k zvišani stopnji njegove simpatičnosti, Slovenci pa smo nehote dodali še eno zgovorno poglavje k naši pregovorni strpnosti.

Na štiristo straneh izrisana družinska epopeja s simbolnim naslovom Figa pluje skozi čas, pri čemer se na časovnici poljubno ustavlja, preskakuje, vrača itd. Njen čas seže od danes do srede preteklega stoletja, pri čemer se dogajanje umešča v Ljubljano, hrvaško Istro, Bosno in Egipt. Osrednji lik, občasni prvoosebni pripovedovalec, je tudi tokrat mlad moški, ki osvaja zadnja poglavja pred vstopom v tako imenovano zrelost. Jadran Dizdar se spoprijemlje tako z zgodovino širše družine kot z lastnim položajem, pri čemer je v ospredju njegov ljubezenski odnos z vse bolj oddaljujočo Anjo. In z vse bolj oddaljujočo svobodo. Imeti oboje je nemogoče, bivati brez enega pa prav tako.

Skozi široko razvejano pripoved, ki spretno menjuje pripovedovalca, in skozi dolge povedi z veliko drobnimi odvodi, ki ne zapadajo v preveč oddaljene svetove, ampak delajo pripoved razkošno in toplo, se vzporedno z vse bolj nepredvidljivimi zasuki veča bralčev angažma. Razlog slednjega ni le v dejstvu, da se epopeja zvečine dogaja v naši geografski bližini, ampak v avtorjevi intimni, iskreni in srčni pripovedi. Taki, kot smo je vajeni že iz predhodnih romanov.

Figa je avtorjevo zrelo delo, ki se zaveda pomembnosti premišljene strukture in dramaturško natančno doziranih spoznanj, ki boleče razsvetljujejo protagoniste. Prav tako pa roman zaznamuje tista avtorjeva »naivnost«, ki na več nivojih bralca nenehno zapeljuje, ga pušča radovednega, nenasitnega, razdraženega, pa spet pomirjenega in ob koncu očaranega nad pomembnostjo ljubezni, ki je ena osrednjih tem romana. Ja, brez pomisleka, ob vsem napisanem gre predvsem za lep, topel ljubezenski roman.