Zbiralec strahov

Morda je dobro, da je Zbiralec strahov Gorana Vojnovića prvo delo tega avtorja, ki sem ga prebral. Zaradi tega je verjetno moja percepcija bila precej manj zaznamovana z  vnaprej pripravljenimi pričakovanji in predsodki, čeprav se jim ob tako prepoznavnem glasu sodobne slovenske literature ni mogoče povsem izogniti.

V tem primeru ne gre za klasični roman, temveč za zbirko esejev, ki se nekoliko manj ukvarjajo z realističnim doživljanjem urbanega okolja, bolj pa v ospredje postavljajo zastrto pokrajino človeške notranjosti. Avtorju odlično uspeva povezovanje črt med točkami, ki jih predstavljajo njegove osebne zgodbe, veliki zgodovinski tokovi časa in razmisleki o skupnosti, ter na ta način izrisati intimno, a hkrati zelo univerzalno delo.

V Zbiralcu strahov se bodo zagotovo še posebej dobro znašli pripadniki generacije, ki je odraščala na razpoki med svetovoma. Rojena in vzgojena še v Jugoslaviji, odrasla pa v tranziciji, je ta generacija doživela razpad skupnosti in razkroj vrednot, ki jih niso zamenjali ideali, temveč tržna logika, individualizem in kronična negotovost. Prav ti ljudje danes – nekje med štiridesetim in petdesetim letom – lahko zgolj čutijo zmedo, nemoč in bes, ko se vrednote, ki so nam jih ob vstopu v EU prodajali kot najvišji civilizacijski dosežek, že drugič v našem življenju menjajo: a tokrat drsimo naravnost v militarizacijo, cinizem, sovraštvo in – strah.

Osrednje teme esejev so raznolike in segajo od spominov iz otroštva, prek razmislekov o (jugo)nostalgiji pa do širše družbene kritike kapitalizma. Ob njih pa se pogosto pojavlja tematika vojne in totalitarizmov. Ob upoštevanju, da je knjiga izšla že v začetku leta 2022, jo lahko danes glede na razvoj dogodkov na žalost ocenimo kot pravilno in vizionarsko.

Zbirka Zbiralec strahov ne išče dokončnih odgovorov in čeprav na trenutke v njej zadiši po moraliziranju, v svojem bistvu odpira prostor za razmislek, pri tem pa ohranja značilen prečiščen slog in rahločuten uvid v človeško krhkost. Kar je pravzaprav v času, ko cinizem in brezčutnost vse bolj postajata vrlina, prava osvežitev.