| Žanr | družbeni roman, psihološki roman |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Knjižnica Kondor |
| Prevod |
Breda Biščak |
| Ključne besede | Mobing, Univerze, Zakonsko življenje |
V novem Kondorju je izšel slovenskemu bralcu do sedaj popolnoma neznan roman (enako neznanega) ameriškega avtorja; roman ni bil spregledan le pri nas, temveč so ga tudi v njegovem lastnem okolju poznali le strokovnjaki; v slovenskem prevodu je izšel natanko 50 let po izidu originala. Je zgoden primer »campus novel«, saj se večinoma dogaja na univerzi in v povezavi z njo. Življenjska zgodba Williama Stonerja, ki je zelo podobna avtorjevi, se začne na kmetiji nekje na Misurijskem podeželju; Stoner kljub namenom, da študira kmetijstvo in prevzame očetovo kmetijo, zaradi ljubezni do literature presedla na študij književnosti in se na univerzi kot profesor pozneje tudi zaposli. Opisi njegovega zakona, pa tudi odnosov na univerzi , so boleče prepričljivi: pripoved o ženinem ravnanju bi bila lahko uporabna kot primer za učbenik psihiatrije. Branje tega skrbno izbrušenega besedila (in prevoda) nas prenese v čase ameriške literarne klasike, saj ga odlikujejo virtuozna sistematičnost in vsebinska avtentičnost in jasnost.
Objavljeno: 18.11.2015 09:01:55
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:28
“V triinštiridesetem letu je William Stoner dojel to, kar so drugi, mnogo mlajši, dojeli že pred njim: da oseba, ki jo ljubimo na začetku, ni oseba, ki jo ljubimo na koncu, in da ljubezen ni cilj, marveč proces, med katerim ena oseba skuša spoznati drugo.
Oba sta bila zelo plaha in sta se spoznavala počasi, previdno; zbliževala sta se in oddaljevala, se dotikala in odmikala, saj se nobeden ni želel vsiljevati drugemu bolj, kot bi bilo zaželeno. Dan za dnem so se z njiju luščile plasti zadržanosti, ki so ju varovale, tako da nazadnje nista bila drugačna od mnogih, ki so izredno plahi, drug do drugega odprti, nezavarovani, docela in brez zadrege zaupljivi.
Skoraj vsako popoldne, ko je nehal predavati, se je oglasil pri njej. Ljubila sta se in pogovarjala in se vnovič ljubila kakor otroka, ki jima še na misel ne pade, da bi se naveličala svoje igre. Pomladni dnevi so bili vse daljši in radostila sta se poletja.” (str. 220)
Spregledana mojstrovina je to.