Pozabljeni valček

Bila sva strašljivo podobna poročenemu paru. Seveda so obstajale ključne razlike v stilu. Conor je, recimo, vedno rad zavzel držo moralnega razsodnika, Seanu pa se s tem ne da ukvarjati – pravi, da mu zrak tam zgoraj ne ustreza. Ne, Sean ni prizadet, on postane zloben in hladen, tako da na koncu vedno jaz jokam v sosednji sobi ali ga skušam omehčati. Sedim v tišini. Dvignem roko, da se ga dotaknem. Zelo se trudim. Spet ga zvabim nazaj k sebi. Šele potem je prizadet. Kakorkoli že. Pobotati se je vedno sladko. /…/ Mislila sem, da bo življenje drugačno, a včasih je kot isto življenje v sanjah: drug moški stopi skozi vrata, drug moški obesi svoj plašč na kljukico. Domov pride pozno, gre v telovadnico, obvisi na internetu. Najinih večerov ne preživljava v restavracijah in tudi ob svečah ne večerjava več, v bistvu večino časa sploh ne jeva skupaj. Ne vem, kaj sem pričakovala. Da računov ne bo treba arhivirati, da takšnih stvari, kot so slabo narejene kuhinjske omare, ne bo, ali da bo Sean, ko bo vstopil v sobo, namesto glavne prižgal majhno stransko lučko. Sean obstaja. Pride in gre. Pozabi me poklicati, kadar je zadržan, zato je večerja vedno mrzla: ovčetina Butler’s Pantry z lečo Le Puy, ki jo pogrejem v mikrovalovni pečici. Prebira časopis – pogosto, pravzaprav – in z vsem tem ni nič resno narobe, toda včasih me njegova svojeglavost, morda svojeglavost moških nasploh, tira v obup. (str. 176)