Potaknjenci

Novo mesto, Goga, 2014

Št. strani: 223

Zbirka: Literarna zbirka Goga
Žanr: družbeni roman, kriminalni roman

Narodnost: slovenska književnost

Lepo bizarno življenje - tudi tako je mogoče živeti.

Patrik Šelec, moški srednjih let, biolog po izobrazbi, oče dveh hčera in sina, na zunaj srečno poročen, je glavni protagonist v romanu Potaknjenci, ki je zmes ljubezenskega in rahlo kriminalnega romana. Prvoosebno pripoveduje zgodbo, v kateri razkriva svojo preteklost, zlasti odraščanje in življenje v večno (skoraj izključno) ženski družbi. Je brez službe, skrbi za vzgojo treh otrok, doma gospodinji in potuje po svetu svoje domišljije, svojih želja in skušnjav. Z ženo, ki je, na prvi pogled in na zunaj, zelo ugledna novinarka, v resnici pa obvlada formulo copy paste in prirejanje, imata povsem ohlajen odnos, a drug drugega potrebujeta za vzdrževanje ugleda družine navzven. Ko P. Š. osumijo spolnega napada na Milo, učiteljico klavirja, in kasneje še njenega umora, se začnejo navidezno trdni zidovi družine Šelec podirati. Zgodba pa se vse bolj zapleta. A vse to je okvir zgodbe, v kateri je glavna nit Patrikova osebnost, nastala na podlagi odnosa z materjo, zlasti pa z babico, ki je vseskozi trdila, da ima njihova družina modro kri. Babica je Patrika vzgajala s trdimi in nemalokrat bizarnimi postopki, zaradi katerih je v sebi odrasel v psihološko moteno, ranjeno osebo. Pa vendar, kdo je torej zakrivil posilstvo? Kdo je umoril Milo? Od kje so se vzele bršljanove veje na vrvi, oviti okrog Milinega prelepega vratu?

Odlomek iz knjige

In jo imaš res? Mislim, modro kri? Ne vilo ... me je provokativno pogledala izpod čela, da je pramen temnih las zakril čudno iskrenje v njenih očeh. Postalo me je strah. In tako sem pomislil, kako bi bilo imenitno, če bi se v tistem trenutku spremenil v japonski macesen. Počasi raste in ljubi globoka tla. Predvsem pa: počasi.
Če ne bi študiral biologije, bi si morda še res mislil, da je imela plemenita Von Schellez prav. Tako pa vem, da sem glede krvi definitivno nula negativen.
Zasmejala se je. Ulovil sem jo za roko, obrnil dlan navzgor kot smrekove vrhnje veje in omamljeno bolščal vanjo.

(str. 124)

Glej tudi

Založba Goga

Ključne besede: LJUBEZEN, MEDOSEBNI ODNOSI

Prispeval/-a: Simona Solina, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 13.8.2015 13:28:00
Zadnja sprememba: 18.10.2022 14:16:14
Število ogledov: 2777