Dobre knjige
2872 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Velika žival samote
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Evald Flisar

Velika žival samote

Ljubljana, Vodnikova založba, 2001

Št. strani: 207


Žanr: družbeni roman

Narodnost: slovenska književnost

Sanje, resničnost, normalnost in skrotovičenost

Velika žival samote je genialna in neverjetno tekoča pripoved z vrtinci, v katere nas vleče zaradi skorajda neverjetnega dogajanja v Adamovih sanjah in hkrati v resničnosti življenja celotne Adamove družine in okolice. Iz vrtincev se poskušamo vsake toliko izviti, a kaj, ko jih je toliko, da nas kar naprej vleče k dnu, ki ga predstavlja podlaga romana. Ta pa je podeželsko okolje, v katerem živi cenjena družina priznanega podeželskega zdravnika, ki naj bi bila najbolj normalna družina daleč naokoli. Kmalu ugotovimo, da temu ni tako. Oče, spoštovan zdravnik, se v kleti zdravstvenega doma predaja čudaškim in grozljivim eksperimentom, mama, nervozna, nezadovoljna in polna kompleksov, težko prenaša družino in prav tako samo sebe. Adam, štirinajstletnik, po prvem zbližanju z Evo, ki preživlja počitnice pri dedku Dominiku v vasi, in očetovemu nasilju beži iz realnega sveta v sanjski svet, ki pa se kmalu začneta med seboj mešati kot slana in sladka voda v eno samo motnost, v kateri ne vidimo prave resnice in ne vemo, kaj so sanje in kaj ne. Ko že mislimo, da so vsa dogajanja samo Adamove blodnje in sanje, nas nadaljnje branje vrže v zavedanje, da je pravzaprav vse res, da je celotno življenje družine skrotovičeno, spačeno. Oče poskuša Adama ozdraviti čudnih sanj, a ker je v njih prav on skupaj z Evo glavni akter, je ozdravitev na tak način pravzaprav nemogoča. Razplet zgodbe ponuja upanje, da bo še vse dobro, zlasti za Adama, morda tudi za Evo. Drevo, ki Adamu ponudi senco in zavetje pod svojo krošnjo je Evin dedek Dominik, stari pomorščak, vajen čudaštev tega sveta. Vsi, še zlasti pa mladi, odraščajoči ljudje, potrebujemo nekoga, na katerega se lahko naslonimo, nekoga, ki ne bega naokrog, ki ima korenine trdno zasajene v tla. To in zdrav razum je vse, kar potrebujeta mlad in star človek za kolikor toliko srečno sobivanje. To bosta po vseh dogodkih verjetno Adam in Dominik znala ceniti. Morda pride prav samo še slano jezerce za hišo, da se ne pozabi na potovanja in za družbo morsev, kadar jih potrebujemo. Ali oni nas. Svet, ki je tu in hkrati tam zunaj je svet, v katerem nikomur ni treba ostati popolnoma in boleče sam.



Odlomek iz knjige

Ko je sobo razsvetlil blisk, sem ob steni za njim zagledal črne kipe afriških bogov, o katerih so govorili skoraj vsi na vasi, čeprav jih je redko kdo videl. Bilo jih je dvanajst, stali so drug ob drugem, vsi visoki dva metra, z dolgimi nosovi, štrclji namesto rok, nekateri z dojkami, drugi s štrlečimi penisi, vsi z velikimi belimi očmi, ki so me strogo opazovale. Kapitan Dominik je sedel pred njimi kot prevajalec njihovih misli, kot posrednik med morjem večnosti in otokom nemira. Začutil sem, da ti bogovi poznajo tudi najmanjše skrivnosti in da nimajo radi, če se pred njimi kdo spreneveda.
Sanje, sem rekel. Mučijo me zelo hude sanje.
Nekaj časa je v sobi visel napet molk. Tudi zunaj je zavladala nenavadna tišina; kot da nevihta zajema sapo, ali kot da grom čaka na dedkov odgovor, da ga ne bi nehote preglasil. Dvakrat se je zablisnilo, ne da bi zagrmelo, in med obema bliskoma sem videl, da napeto čakajo tudi bogovi. Očitno je vse - narava, bogovi, moja duša - hotelo slišati, kaj bo rekel dedek Dominik.
Naposled je z gibkim udarcem mezinca odfrcnil pepel.
Ko sem zapustil morje, sem mislil, da bo na kopnem drugače. Zdaj vidim, da je enako. Na morju marsikdo pade s krova po nesreči. Marsikdo pade po načrtu koga drugega. Kapitana zanima samo ena stvar. Človeka, ki se utaplja, je treba rešiti.
Sledil je trenutek tišine, potem je zabobnel grom in v svetlobi bliska se mi je zdelo, da se bogovi smehljajo.

(str. 64-65)

Cobiss povezava

Glej tudi

link dLib.si
link The Irish Times


Predmetne oznake: Sanje, Mladostniki, Odnosi med spoloma


Prispeval/-a: Simona Solina, Knjižnica Toneta Seliškarja Trbovlje
Objavljeno: 28.7.2015 5:55:01
Zadnja sprememba: 29.7.2015 15:23:16
Število ogledov: 1562