Polnoč ves dan

Ljubljana, Študentska založba, 2012

Št. strani: 151

Prevod: Breda Biščak
Prevod: Tina Mahkota

Zbirka: Žepna Beletrina
Žanr: kratka zgodba

Narodnost: angleška književnost

Iskanje sebe v drugem

Ljubezenski odnosi so ena od Kureishijevih večnih tem, ki jih obravnava v romanih, kratkih zgodbah, jih prenaša v film ali na oder. Velikokrat se ljubezni vseh oblik navezujejo na dogajanja, ki jih prinaša multikulturnost družbe. V zgodbah, objavljenih kot Polnoč ves dan, nastopajo liki, ki se v svojih srednjih letih ubadajo v vprašanji ljubezni, čutenja le-te, obstoja zakona, družine, skrbi za otroke. Iščejo sebe v sebi samem, pa tudi v drugih, kar je včasih lažje, a za dokončno samopotrditev ni dovolj. Srednji sloj ljudi, ki občasno izgubi kompas in ne ve, kako živeti naprej, kaj početi, kaj je sploh prav in kaj ne, je tisti, s katerim se z lahkoto poistovetimo. V zgodbah srečamo ljubimce, prevarance, razvajene otroke, užaljene bivše žene, izgubljene moške. Vsi so tu za naše razmišljanje, saj nobena od zgodb nima takega konca, ob katerem bi lahko rekli, da se je odnos med moškim in žensko skristaliziral, jasno zaključil ali obnovil. Kureishi nam pušča veliko prostora, v katerem se mi sami lahko odločimo, kakšen konec bi zgodbam pripisali, kaj in kakšno usodo bi namenili protagonistom. Predvsem pa nam odstira poglede na to, kako se lahko dojemanje sopotnika in samega sebe skozi življenje spremeni, kako se lahko hitro razveže vrvica, ki je še včeraj trdno vezala paket zakonskega, družinskega življenja. Razvezan paket je težko sestaviti nazaj v prvotno stanje, prav tako težko se je navdušiti nad povsem novim. Ta pa le ima draž; in sicer v tem, da še ne vemo, kakšna je vsebina.

Odlomek iz knjige

Zdaj je bilo mrzlo. Vse je ledenelo, kovina avtomobilov, sokovi v rastlinah, zemlja sama. Hodil je po poznanih ulicah, ki so mu bile zdaj zaradi snega nepoznane. Mnoge hiše so bile temne; ljudje so že začeli odhajati na počitnice. Ko se je sneg gostil, je na mesto padla tudi neobičajna in nenavadna tišina. Vse hitreje je hodil in nekajkrat zamahnil z rokami pod plaščem, da bi se ogrel. Pomislil je na umirajočega moškega, ki ga je srečal na šolskih vratih, in kako grozno je, da ga ni prepoznal. Najraje bi ga poiskal in mu rekel, vsi se spreminjamo in postajamo drugačni, vsak dan; samo to je, nič drugega. Seveda, takoj ko je Alan mislil, da razume nekaj o sebi, že se je spremenil. To je bilo upanje.

(str. 142)

Glej tudi

Bukla

Fabula

Ključne besede: LJUBEZEN, MEDOSEBNI ODNOSI, LJUBEZENSKI PARTNERJI

Prispeval/-a: Simona Solina, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 2.7.2015 16:11:39
Zadnja sprememba: 18.10.2022 14:14:00
Število ogledov: 3547