Neke noči, ko luna ni vzšla
Žanr | družbeni roman, zgodovinski roman |
Narodnost | kitajska književnost |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2008 |
Založba | Mladinska knjiga |
Ključne besede | Kitajska filozofija, Kitajska umetnost, Kitajska poezija, Ljubezen |
Prevod | Saša Jerele |
Legenda, prepletena z resničnostjo.
Avtor je v romanu bogato slogovno združil pripoved in poezijo, vanj vtkal tako fikcijo kot resnične zgodbe ter ga opremil s filozofskimi teksti. Delo bralcu ponudi duhovni uvid v kitajsko zgodovino, kulturo in umetnost. Mladi Francoz med študijem na Kitajskem spozna in se zaljubi v dekle, katere oče je priznani sinolog. Slednji najde polovico starodavnega rokopisa v obliki svilenega zvitka, ki naj bi ga po legendi svojim učencem izročil sam Buda. Rokopis je spisan v neznanem kaligrafskem jeziku, sinologu uspe razvozlati le začetek, ki pravi: neke noči, ko luna ni vzšla. Od tu naprej je zgodba fascinantna, polna preobratov in zapletov, kajti mlada študenta poskušata najti preostanek rokopisa.
Vse ožji in ožji veletok se dejansko spremeni v reko – skoraj vseskozi izsušeno -, ko se zlije čez majčkeno ravnico, kilometer dolgo in dva kilometra široko, ki se nenadoma izvije iz osrčja gora: obdana je s pečinami in skrbno ograjena z visokimi zidovi iz bodeče žice. Vzdolž zidov stojijo na vsakih petdeset metrov stražni stolp, ki jih varujejo oboroženi vojaki, in njihovi žarometi s svojimi mogočnimi snopi noč in dan pometajo vse kotičke na dvoje razdeljenega v taborišča.