| Žanr | avtobiografski roman, družbenokritični roman, eksistencialistični roman, socialnopolitični roman, socialnorealistični roman, zgodovinski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2007 |
| Založba | Študentska založba |
| Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
| Ključne besede | Dom, Krutost, Lakota, Tujci, Vojna |
Roman Prišleki je strokovna javnost izbrala za najboljši slovenski roman dvajsetega stoletja. Skozi oči dečka se nam odvije dogajanje pred, med in po vojni. Neznosno hudo ga zaznamuje to, da je bil sin Nemke, pa čeprav očeta Slovenca. Ko je bil bodoči pisatelj star deset let, je bila njegova družina iz Švice izgnana v Jugoslavijo, kjer se je resno srečal s slovenščino, pa spet z revščino, družinskimi nesrečami in bojem za golo preživetje. Od tu tudi grenki naslov. Govori o tujstvu, prišlekovstvu, naseljevanju v slovenščino ter hkratni volji do življenja. Prišleki so velik tekst o slovenski zgodovini nekega časa, spisan “od spodaj”, iz lastnih doživetij in občutenja odrinjenosti, rasizma v pravem pomenu in nedoumljive krutosti tistih let.
Objavljeno: 20.06.2015 16:30:20
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:26:53
“Teden dni po tem, ko sem dobil plašč, sem se odpravil s cizo po naš mesečni obrok lesenca in drv h »Kurjavi« na Rimsko cesto … jasno, da v plašču! … Postavil sem stol k hišnim vratom in nosil kurivo v drvarnico na dvorišče … ko sem se v tretje ali četrto vrnil … na stolu … na katerega sem skrbno zložil vse svoje … ni bilo več plašča … Nisem verjel očem … šel sem pogledat v drvarnico … gor po vseh stopnicah, če sem ga kje pustil na ograji … spet za duri in na dvorišče … taka stvar požene človeka v norost! … šele potem , ko sem pregledal in otipal vse temne kote po hiši, sem si upal v delavnici z besedo na dan … Izbruhnil je orkan! Moral sem na policijo, so zahtevali doma, na drugo stran Karlovškega mostu. Zdaj … v vojni, med bombardiranjem in pokoli prijaviti krajo plašča! … saj se ti bojo koze in vsi špiceljni s podstrešij smejali … Saj to je pomenilo svojo privatno zadevico obešati na tiste, ki so brez tega imeli dela čez glavo! Mama je vztrajala. Vojna ali ne vojna … zakoni morajo delovati ne glede na pogoje … če je v knjigovodstvu napaka, je treba poklicati na odgovornost knjigovodjo, če kdo poškoduje javni spomenik, je treba vandale po glavi … nesramnega sprevodnika oglobiti, otroka, ki razbije steklenico, kaznovati … Šel sem.” (str. 487-488)
