Tako se glasi uvodni verz prve pesmi antologije sodobne palestinske poezije Njihov krik je moj glas. V zbirki so zbrane pesmi desetih palestinskih avtoric in avtorjev, rojenih med letoma 1976 in 2004. To so: Hind Džuda, Nima Hasan, Jusuf al Kadra, Ali Abu Hatab, Darin Tatur, Marvan Mahul, Janja Ašur, Hiba Abu Nada, Hajdar al Gazali in Rifat al Arir. Nekaj odgovorov na uvodno vprašanje lahko izluščimo že iz kratkih biografij pesnikov in pesnic. Biti pesnik v Palestini pogosto pomeni odraščati v begunskem taborišču, živeti pod okupacijo, doživeti prisilno razselitev ali izgnanstvo ter ustvarjati v razmerah, ki jih zaznamujejo vojna, pomanjkanje in negotovost. Nekaterih avtorjev in avtoric danes žal ni več med živimi. Nekatere pesmi v zbirki so nastale le nekaj dni ali celo ur pred njihovo smrtjo.
Večina pesmi je bila prvotno objavljena na spletu z namenom, da bi se prevajale, širile in dosegle bralce po vsem svetu. Nastajale so med bombardiranji, v begunskih taboriščih in sredi vsakdanjega boja za preživetje, zato ne govorijo z varne distance, temveč iz neposredne izkušnje. V njih odmevajo strah, izguba doma in bližnjih, lakota ter negotovost, obenem pa tudi ljubezen, spomin, upanje in neuklonljiva želja po svobodi. Raznoliki glasovi avtoric in avtorjev se združujejo v pretresljivo pričevanje o življenju pod nenehno grožnjo nasilja, pa tudi o moči poezije. Pesnica Darin Tatur zapiše: »vaše orožje bo uničeno, / a poezija bo preživela.« Marvan Mahul okara (zahodni) svet, »ki je dve uri obsojal, potem pa zaspal«, v nekem drugem verzu pa pravi: »čeravno so zahodnjaki oropali vzhodnjake, / jih ne morejo nikoli prikrajšati za pogled na vzhajajoče sonce«. Med najbolj pretresljivimi podobami v zbirki so verzi Hibe Abu Nade: »V raju se zdaj vzpostavlja nova Gaza, takšna brez obleganja« in Hajdara al Gazarija: “Imel sem osem let, / ko sem v neki knjigi prebral besedo ‘svoboda’. / Iskal sem jo v slovarjih, / toda ni mi bilo jasno, kaj pomeni.”
Zbirko dopolnjujejo predgovor priznanega zgodovinarja Ilana Pappéja, uvodno besedilo urednikov Antonia Bocchinfusa, Maria Soldainija in Leonarda Tostija, ganljivo pismo novinarja in pisatelja Chrisa Hedgesa tragično preminulemu pesniku Rifatu al Arirju, predavanje palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa, znane po romanu Jutra v Dženinu, ter zapis prevajalke Zarje Vršič o (ne)političnosti prevajanja (poezije). Gre za knjigo, ki nas poziva, da širimo glas – o tem, kar se dogaja, in o zbirki Njihov krik je moj glas.
Objavljeno: 08.09.2026 18:02:41
Zadnja sprememba: 08.09.2026 18:02:41