Dobre knjige
5328 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Nož in jabolko
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Ivanka Hergold

Nož in jabolko

Ljubljana, Slovenska matica, 2019

Št. strani: 135


Spremna beseda: Boris Paternu


Žanr: psihološki roman, družbeni roman

Narodnost: slovenska književnost

»Potem bi lahko spala kot drugi ljudje« (str. 17)

Nož in jabolko je roman, ki nas prestavi v 17 ur življenja nekega dne mlade prekarne profesorice slovenščine, Herte Jamnik, v Trstu. Sem se je zaradi ljubezni do moža, zamejca, priselila iz takratne Jugoslavije, Slovenije, iz kraja na drugi strani Uršlje gore. Smo torej v Trstu in okolici, omenjen je “predsednik Leone”, torej smo v Italiji med leti 1971 in 1978, ko je Italijo vodil Giovanni Leone. Kako je slovenski Herti v večkulturnem Trstu v 70-ih pri duši? More jo tlačijo, svoje nespečne sanje si zapisuje in zapiske hrani v škatli v kleti, čemur se njen mož posmehuje, zrak se ji na trenutke zdi “nasičen in gost, da jemlje sapo”, izpoved stiske, ob kateri ji mož poočita, češ “kaj kriviš zdaj že zrak za svoje privide in prisluhe.” (str. 21). Svoje dneve Herta začenja s kavo in konjakom, ob vsakdanjih opravkih si prigovarja, naj je ne bo strah, v zelenjavni trgovinici pa res “ni treba, da bi se ji tresle noge”, v mesnici so pomirjujoče stare ženske, “ni se ti treba bati”, Herta bi pogosto raje bila kdo drug kot ona sama »ni treba, da hočeš biti vsakdo kar na prvi pogled« (str. 43). Na kratko: počuti se tuje, okolje doživlja kot ogrožajoče, izgublja samo sebe, živi v stanju tesnobe, v Herti mrgolijo nadčutne zaznave, ki jih poskuša obvladati z nenehnim notranjim samogovorom. Njeno stisko dodatno stopnjujejo zunanji dogodki in neizpolnjujoča medosebna razmerja. Zunanja dejanja, ki jih mora Herta na ta dan (ko je njen mož na celodnevnem poslovnem sestanku v Benečiji) opraviti, so: napisati pogrebni govor za zlatarjem samomorilcem iz ulice, kjer Herta stanuje, pripraviti polnjeno raco, opraviti dve uri suplence v šoli, obiskati sosedo Pamelo Palestra, udeležiti se praznovanja stote raziskave kolegice Tanje, vrniti se domov. Pripoved avtorica začne z morečimi sanjami, zdi se, da so tudi budne ure protagonistke samo drugačno prikazovanje istih sanj: Herta je v nenehnem stanju ogroženosti, zateka se v pogovore s pokojnikom, za katerega piše govor. Ta je bil po govoricah “ecco, matast malo” (str. 37). Odnosi z ljudmi so za Herto mučni: z možem živita drug mimo drugega, soseda Pamela Palestra je za Herto obremenjujoča, v šoli se Herta svojih dijakov boji, kolegica Tanja je do Herte nasilno pokroviteljska. Ob tem se iz globin Herte v njen Tržaški dan občasno dvignejo spomini iz obdobja pred Trstom, zoprni in pekoči kot dvig kisline iz želodca, spomini, ki smrdijo po alkoholizmu, strahu in nasilju, neuničljive usedline, ki jih Herta golta in tlači nazaj v globine. Tudi v Trstu je Herta doživela travme: vsaj rop s fizičnim nasiljem. S Herto smo nenehno na robu med zanesljivim in nezanesljivim literarnim subjektom, v pripovedi se stopnjuje boleče zaznavanje okolja, minule travme, občutek neustreznosti, tujosti, drugačnosti … zdi se, da je Herti najmanj nevarna oseba samomorilec zlatar, ki se ji nenehno prikazuje, omenjen je Basaglia (psihiater, ki je temeljno spremenil obravnavo psihiatričnih bolnikov v Italiji), mož mimogrede omenja ženine privide in prisluhe, Herta tudi direktno spregovori o svojem strahu pred norostjo (»začneš kričati: jaz sem nora, nora, potem bi te že kam pospravili … da ne bi bolelo več … str. 62). S Herto Jamnik je Hergoldova ustvarila izjemno zanimiv ženski lik, ki stopa po meji drugačnosti več vrst, z ubeseditvijo 17-ih ur življenja neke ženske lahko bralec pokuka v pekel ranjene osamljene duše, katere trpljenje se stopnjuje od nočne more, do strahu, groze, nasilja, blodenj – vse zamolčano pod pokrovom razumskega izpolnjevanja pričakovanj okolja. Pogoltnjeni krik bolečine, ki ga povzema »In vse je samo takšno, kot je: krik ne zbudi nikogar« z zadnje strani. Odlična je jezikovna karakterizacija oseb, prikaz tržaškega vzdušja v 70-ih (latentni fašizem, prebujajoči se aktivistični feminizem, prekarnost v šolstvu, odmev leta 1968 …), ki ga Herta kot priseljenka zaznava še bolj intenzivno. Pripoved je razdeljena na 24 poglavij, vsa so naslovljena z navedbo ure dogajanja. Delo je prvič izšlo leta 1980, leta 2019 je bilo ponovno izdano. Kratek in vsebinsko zelo bogat roman, z močno simboliko, bogatim jezikom, premišljeno zgradbo in občutljivo tematiko drugačnosti, ki je zanimiva in aktualna tako za današnje bralce kot za sodobne avtorje (med številnimi naj omenim samo Glas noči Kazimirja Kolarja).



Odlomek iz knjige

»Past je v besedah, past! Obljubljajo hrano, sitost, zadoščenje, češ, zdaj jih pa ima v oblasti, v grlu da jih ima in pod konico kemičnega svinčnika, zdaj zdaj bojo začele pokorno mahljati z repki kot dresirani kužki, naredile bojo, kar misli in čuti ta hip, zvijale se bojo, premagane, v sanjsko arabesko, potem pa se sproži past in hladno železo udari po prstih; nič hrane! nič sirčka! Drži v rokah svoje lastno rebrce, pa vsaj to naj obglodam, dovolite mi! Besede pa se kar naščeperijo in kažejo svoje žive zobe, takšne, kot jih imajo živali pod sanjskim drevesom … «

(Str. 18)

Cobiss povezava

Glej tudi

link O avtorici (Wikipedia)
link O avtorici in njenem delu (PSBL)
link O knjigi
link O knjigi
link O knjigi
link O knjigi
link O knjigi
link O knjigi


Ključne besede: DRUGAČNOST, TOK ZAVESTI, TRST, SEDEMDESETA, INTELEKTUALKE, ŽENSKE, DUŠEVNO ZDRAVJE, TRAVME, SLOVENSKO ŠOLSTVO V ITALIJI, MEDOSEBNI ODNOSI, NASILJE NAD ŽENSKAMI, SANJE, TUJOST


Prispeval/-a: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 4.3.2024 13:18:02
Zadnja sprememba: 5.3.2024 13:29:40
Število ogledov: 162