Nevidni otrok: [roman]

Evald Flisar, stalnica prekmurskih književnih voda znova buri svoje občinstvo z novo dozo filozofskih dilem in večnim iskanjem smisla v bivanjski praznini. Njegovemu že značilnemu odkrivanju najtemnejših kotičkov človeškega uma se ni uspel izmuzniti niti njegov že dvaindvajseti roman Nevidni otrok. Tokrat Flisar raziskuje zapleteno razmerje, kjer se izmenjujeta dejansko in domišljijsko. Spremljamo zgodbo osamljenega 22-letnega Adama, študenta filozofije, pri katerem se zdi, da ga življenje preprosto obide. Na stričev predlog se odloči povezati s svojo bivšo punco Evo v upanju, da bo ta odnos omilil njegovo skrhano psiho in mu znova vlil voljo do življenja. Ob neuspelem poskusu ohranjanja zdravega odnosa jima stric predlaga, da bi poskusila imeti otroka. Slednji naj bi namreč predstavljal rešitev vseh njunih problemov ter ju ponovno zbližal. Tako napoči obsesivna gonja po potomstvu, ki mlad par pahne v plastično rutino, odtujenost in prikrivanje lastnih občutij. Razdrobljena med stanovanjem Adamove tete in Filozofsko fakulteto v Ljubljani poskušata ohraniti oziroma vedno znova neuspešno zaiskriti svoj odnos, ki postaja iz dneva v dan bolj toksičen. Strah pred neplodnostjo jima prinese še dobro mero nezvestobe in Evine popolnoma sproščene argumente, ki njeno skakanje čez plot opravičujejo z iskanjem zdravega semena za spočetje. Vse skupaj privede do še večjega izpada komunikacije in medsebojnega oddaljevanja, na kar nakazuje že sama struktura romana. Sestavljen je namreč iz dnevniških zapisov, ki delujejo kot neke vrste dvosmeren monolog med likoma, pri čemer vsak bere dnevnik drugega, medtem ko komunikacije v živo bolj ali manj ni. Zgodbo, v kateri se izmenjujejo spomini s preteklosti in tekoči dogodki Adamovega dodiplomskega študija, dobesedno pišeta na papir, skrito iskreni komunikaciji. Njun propadajoči odnos nazadnje pripelje do predloga o nevidnem otroku, ideji da bi si svojega sina oz. hčerko enostavno zamislila in ga obravnavala kot realni del njunih življenj. Predstava o drugače nerealnem potomcu kaj kmalu postane krčevit poskus individualizma za dokazovanje v družbi, beg v domišljijo pa tekoma prinese spoznanje, da sta tuja najprej sama sebi, drug drugemu in naposled tudi celotni realnosti. Njun izrazito naiven in nezrel pogled na življenje privede do zatekanja v dogovorjeno samoprevaro, ki privede do popolnega mrka v njunem razmerju in na koncu celo v norost. Roman tako raziskuje predvsem vprašanja o tem, koliko izmišljenega človek pravzaprav sploh lahko prenese in ali se splača tvegati lastno pamet za ceno »normalnosti«. Branje bo bralca popeljalo do najbolj nenavadnih razpletov, ki jih nikoli ne bi pričakovali v takem vrstnem redu, začinjeni pa bodo z obilico neugodja in frustracije, ki na koncu privedeta do sladke, a sprva nevidne resnice. Če bo očem skrita tudi ostala pa je odvisno od nas samih.