Dobre knjige
5253 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Pelji me domov
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Jesús Carrasco

Pelji me domov

Novo mesto, Goga, 2023

Št. strani: 251


Prevod: Urša Zabukovec


Zbirka: Literarna zbirka Goga
Žanr: družbeni roman

Narodnost: španska književnost

Povej mi, kakšen odnos imaš do svojih staršev, in povem ti, kdo si.

»Lahko bi bil ob očetu tisto noč, ko je umrl, a Juan Álvarez tega nekako ni hotel.« To je prvi stavek zadnjega romana španskega pisatelja Jesúsa Carrasca, za katerega prevod so se zavzeli pri založbi Goga, pri kateri sta izšla tudi njegova dva prejšnja romana, oba nagrajena (Na prostem; Zemlja po kateri stopamo), vse tri pa lahko beremo v prevajalski spretnosti Urške Zabukovec. V prvem stavku se skriva zametek celotne pripovedi, ki je na enem nivoju pripoved o prevzemanju odgovornosti otrok do svojih ostarelih in pešajočih staršev, vzporedno pa tudi prikaz osebnostnega spreminjanja glavnega protagonista, soočenega z dejstvom, na katerega ni bil pripravljen in ga je v vlogo skrbnika matere, katere prihodnost je obremenjena z razvojem Alzheimerjeve bolezni, postavila njegova sestra, ki zaradi življenjskih okoliščin zanjo v tem obdobju ni mogla skrbeti. Obravnavana tematika je sodobna. Življenjska doba naših staršev se namreč veča, vzporedno pa se nam, njihovim otrokom, zvišuje tudi starostna meja upokojitve; mi, njihovi otroci, živimo tudi v popolnoma drugačnem svetu, kot so ga (svojega kot edinega) poznali naši starši – po eni strani živimo v kompleksnejših delovnih razmerjih, po drugi strani pa se čutimo svobodnejše v svojih izbirah, kar med ostalim pomeni na primer tudi to, da ne prevzemamo več povsem samoumevno zemljiških ali obrtniških dejavnosti svojih prednikov in tudi z njihovimi pritiski oziroma avtoriteto opravimo prej, kot je bilo to v navadi v prejšnjih časih. Soočiti se z dejstvom svoje odgovornosti do staršev pa lahko marsikomu predstavlja – tako kot Juanu – kar velik izziv, saj lahko v nekaterih primerih drastično vpliva na zamišljeno prihodnost in jo usmerja na način, ki smo se mu pravzaprav želeli najodločneje izogniti. Kar nas vodi na stopanje po poti močnih notranjih bojev in posledično osebnostnih sprememb, seveda v primeru, da to odgovornost priznamo, jo sprejmemo in se z njo soočimo. No, lahko pa se s tem ne soočimo, se samozaščitno skrijemo za svojimi izgovori in za starše uredimo tako, da za njih poskrbijo ustrezne službe in institucije. A v slednjem primeru, v zamujeni priložnosti spraviti se s svojimi koreninami, ki jih nikakor ne gre prezreti, morda izgubimo samega sebe. Vse to se dogaja Juanu. V katero smer bo krenil? Bo sprejel ali (spet) ubežal? Obravnavana tematika je seveda vse prej kot enoznačna ali enostavna, bralci tega romana pa bodo lahko v obravnavanih družinskih odnosih in osebnostnem zorenju protagonista morda uzrli prav sebe. Branje, ki vabi k iskrenemu notranjemu premisleku.



Odlomek iz knjige

Juan se spet spomni vprašanja, ki si ga zastavlja, odkar se je vrnil. Zakaj je oče kupil tovarno vrat, če je imel tako slaba pljuča? Vozita se po odseku z veliko luknjami. Že več tednov ni deževalo, in kolesnice, ki so jih veliki traktorji med zadnjimi nalivi naredili v blatu, so pregloboke in pretrde za tako razmajan avto. Mati molči, dokler spet ne prideta do odseka brez lukenj. Ko je Isabel končala tako imenovani preduniverzitetni tečaj, je eden od profesorjev prišel k njim domov, da bi jim povedal, kako dobro ji gre, in jih prosil, naj jo pošljejo študirat biologijo v Madrid. To bo drago. Ne bi mogla študirati v Toledu ali Talaveri? Ja, reče mati, lahko bi študirala v Toledu, ampak življenje je nehvaležno, sine moj. Gor sva vaju spravila, vidva pa sta potem nehvaležno odšla daleč stran. Kot da bi vama kaj hudega naredila. Kako jezen je bil oče, ko si odšel. Juan ustavi avto sredi poti. Delovni dan je, zimsko jutro. Sama sta sredi ravnine, na kateri že zeleno kali pšenica. Ker je tik nad tlemi, je videti, kot da so posejali trato. Kako naj materi pojasni, da se prav v tem komentarju – vsaj zanj – skriva razlog, da je odšel? Da ni mogel več prelagati svojega življenja na pozneje, saj bi tako ostal brez njega? Zavzdihne in ji reče, da nista naredila ničesar narobe. Živela sta svoje življenje in imela otroke, a da morata razumeti, da otroci odhajajo od doma, tako kot sta to nekoč naredila onadva. Mati je rekla, da ja, seveda, da ko se je poročila z očetom, sta začela novo življenje, nista pa pozabila na starše. Da je njen tast živel z njimi, dokler ni umrl, tako kot umirajo spodobni ljudje – v družinskem krogu. To je bistvo materinega nazora: da morajo otroci skrbeti za svoje starše, tudi če se morajo zaradi tega odpovedati svojemu življenju, kot sta naredila onadva. Pa da ima ta odpoved mejo, ki je smrt, tako da lastno življenje samo preložiš na pozneje. S takšnim ravnanjem ohraniš dostojnost, konec koncev je del človekovega dostojanstva tudi to, da bližnjim v zadnjem obdobju življenja nudiš zavetje, skrb in oporo, nato pa živiš dalje svoje življenje z mirno vestjo in upanjem, da bo naslednja generacija spet naredila tako, kot je prav.

Mati še kar gleda naprej, roke ji, kot vedno, počivajo v naročju. Zaščitniška drža, saj se roke vrinejo med svet in trebuh, drobovje. Prostor v telesu, kjer so najgloblja čustva, ki nas najmočneje določajo, prostor, kjer se porajajo otroci, ki nas kasneje, ko odrastejo, tudi najgloblje ranijo.

(str. 208-210)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Goga


Ključne besede: DRUŽINSKI ODNOSI, SMRT, LJUBEZEN, ODPUŠČANJE, ODNOSI MED GENERACIJAMI, SPREJEMANJE, ODGOVORNOST


Prispeval/-a: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško
Objavljeno: 6.11.2023 13:54:14
Zadnja sprememba: 13.2.2024 11:13:48
Število ogledov: 857