| Žanr | avtobiografski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
| Ključne besede | Družinsko življenje, metoda aktivne imaginacije, Odraščanje, Otroštvo, Prekmurje |
Spomnimo se: mati je Trejzka, oče je Pištek, cestar, sin Ferek se rodi na začetku prvega dela trilogije; družina živi v vasi Dolenci na Goričkem. In če zajamemo sapo in se potopimo v drugi del, je (podobno kot prvič) počasni ritem pripovedi, izginjajoč v podrobnostih, blagodejno hipnotičen in hkrati neverjetno napet. Dogajanje se odvija v prvi polovici šestdesetih let: mali Ferek si že v ranem otroštvu postavlja težka vprašanja o življenju in smrti in sanja nenavadne sanje. Zaskrbljena mati ga pelje k ciganki Rozi, ki ugotavlja, da »njegova düjša ni prvič tu“. Duh časa in spominov je mojstrsko ujet v pomembne ali manj pomembne dogodke. Mali Pištek se bori s cesto, Ferek mu pomaga. Nadzornik del na cesti pelje malega z motorjem. Družina potrebuje novo hišo, zato gre Trejzka začasno služit v Avstrijo. Ferek trpi. Nekoč skuša prepričati petelina, da bi sedel na jajcih. Sanja jungovske sanje o kačji kraljici, naslednji dan se napoti s skledo mleka k njej. Vsa vas ga išče, Pištek je ves iz sebe, a se le spomni, kam bi Ferek lahko šel. Toda ta teren, gošča je v zastraženem obmejnem pasu.
Kot v prvem delu je avtor pri pisanju tudi tokrat vstopal v skrivnostni svet lastnega nezavednega in spominov s pomočjo Jungove metode aktivne imaginacije.
Objavljeno: 10.03.2023 19:29:06
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:56
Pomembno je bilo torej kljubovati strahu.
Postati človek, ki se nikoli ne ustraši.
Deček je zdaj sanjaril le še o tem. Zamišljal si je najbolj hude stvore, ki se jih nekoč ne bo več bal. Podil se je za pasjeglavci, ki jim je v očeh žarelo oglje, iz gobcev pa so jim švigali razbeljeni jeziki. Po živih mejah je preganjal movje, ki se je lahko spreminjalo v črne ptiče z zakrivljenimi kljuni, kosmatimi nogami in nabrušenimi kremplji. Dražil je coprnice, ki so se zbirale pod mostom, plesale okoli kotla, pekle kužne zvarke, nato pa so spremenjene v krastače po hlevih raznašale bolest. Edino mora, ta se ni pustila, spravila se je nanj in ni je znal odgnati. Zavlekla se je k njemu pod odejo, mu sedala gor na prsi, ga grabila za vrat, da je hlastal za zrakom, se je otepal, stokal, cvilil … (str. 87)
