| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | švedska literatura |
| Kraj in leto izida | Dob, 2022 |
| Založba | Miš |
| Prevod |
Mita Gustinčič Pahor |
| Ključne besede | Družinski odnosi, Ljubezen, odnosi med generacijami, Odpuščanje, Smrt |
Kamnita družina je zadnji (in lahko samostojni) del trilogije o nenavadnih dogodivščinah, ki se odvijajo v malem mestecu Åhus na jugu Švedske. Tokrat je v ospredju zgodbe Simona in njene počitnice, ki jih preživlja pri bolni babici v slikoviti stari hiši ob obali. Mogočna kamnita družina – stari kipi, ki trdno stojijo na zelenici ob hiši, razburkajo otroško domišljijo in kar kličejo, da Simona skupaj s prijateljema, Aladinom in Billie, začne raziskovati zaprte sobe nekdanjega hotela. Verižica z medaljonom, stara ljubezenska pisma v niši okenske police in nenavaden kasetofon za snemanje glasov, ki se jih drugače ne da slišati, so dovolj, da se zavozlan klobčič starih zamer in skrivnosti iz preteklosti začne počasi odvijati. Ob vsem tem pa Simona spoznava, kako močne so lahko družinske vezi, trdne in večne kot kamen.
Kristina Ohlsson (1979) je švedska politična strokovnjakinja in uspešna pisateljica kriminalnih romanov za odrasle in otroke. Stekleni otroci, Srebrni deček in Kamnita družina so mladinski romani, ki so na Švedskem prejeli nagrade in priznanja za otroško in mladinsko književnost. V slovenskem prevodu so izšli v zbirki Kriki.
Objavljeno: 30.11.2022 06:40:59
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:10
Ko so prišli do babičine hiše, je začelo deževati. Kipi so ležali na zelenici.
»Zdi se, kot bi nekdo kegljal,« je rekel Aladin. »In podrl vse keglje razen enega.«
Simona se ni strinjala. Zdelo se ji je, da skuša ženska ščititi ostale kipe, ki so ležali na tleh. Prvič si je ogledala obraz kamnite ženske. Delovala je prestrašeno, a opazila je še nekaj novega. Nekaj, česar prej ni opazila.
»Vidiš?« je rekla Aladinu, ki je stal blizu nje. »Nekam kaže.«
Kako, da tega niso prej opazili? Leva roka ženskega kipa je nekoliko štrlela iz njenega telesa. Kazala je naravnost. A to ni edino, na kar Simona ni pomislila. Šele zdaj je opazila, da je kamnita ženska ves čas stala na istem mestu. Drugi trije kipi so se premikali zdaj sem, zdaj tja. Ženska pa se ni premaknila niti za milimeter.
»Torej gospa vedno stoji na istem mestu?« je vprašal Aladin.
»Gospa,« se je zahihitala Billie.
»Potem pa punca, ženska.«
»Ja,« je odvrnila Simona. »Drugi kipi se premikajo, ona pa ne.«
(Str. 87)
