Dobre knjige
4733 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Krota
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Ana Marwan

Krota

Ljubljana, Beletrina, 2022

Št. strani: 28


Prevod: Amalija Maček
Nagovor: Klaus Kastberger


Žanr: kratka zgodba, novela

Narodnost: avstrijska književnost, slovenska književnost

O (od)večnosti

Ana Marwan je za besedilo Krota, ki ga je izvorno napisala v nemščini, prejela nagrado Ingeborg Bachmann, eno najpomembnejših literarnih nagrad v nemškem prostoru. V nemščini je napisala tudi prvenec Der Kreis des Weberknechts, v slovenščini pa lahko beremo njen roman Zabubljena. V Kroti spremljamo izsek iz življenja neimenovane protagonistke, ki se je pred kratkim preselila v hišo v odročnem kraju. Dneve preživlja v notranjosti hiše, njen vsakdan občasno zmotijo le obiski poštarja in vrtnarja, prav posebno obiskovalko pa nekega dne najde v bazenu ob hiši. Gre za krastačo, ki nepričakovano vstopi v njeno življenje in ga zapelje iz ustaljenih tirov. Če v prvem delu zgodbe stvari potekajo počasi in imamo občutek, da se pravzaprav nič ne zgodi, se čas v drugem delu odvrti z vrtoglavo hitrostjo. V njem spoznamo protagonistkino (namišljeno) prihodnost, v ospredju je preizpraševanje ženskosti in materinstva. Nejasnost in dvoumnost vztrajata vse do (brutalnega) konca. Besedilo je napisano v poetičnem jeziku in je kljub melanholični, tudi boleči vsebini začinjeno s humorjem. Izšlo je v dvojezični knjižici, ki vključuje tudi nagovor Klausa Kastbergerja ob podelitvi nagrade.



Odlomek iz knjige

Kljub temu si na roko nadenem majhno, tanko plastično vrečko in krastačo vzamem iz vode. Tako mehka je, da v meni prebudi nežnost. Ne morem drugače, kakor da jo držim nežno, pa čeprav bi me zanimalo, kako močno jo lahko stisneš, preden bi bilo nepreklicno preveč. Kako me vedno mami vse nepreklicno, ki se ob tem še pretvarja, da ni nemogoče!

(str. 12)

Nagrajena knjiga: 

nagrada za književnost Ingeborg Bachmann 2022

Cobiss povezava

Glej tudi

link Beletrina


Ključne besede: OSAMLJENOST, OTROK, NOSEČNOST, NARAVA, ŽENSKE, MATERINSTVO, SPLAV, IDENTITETA


Prispeval/-a: Maruša Mugerli Lavrenčič, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 2.11.2022 9:52:42
Zadnja sprememba: 28.12.2022 10:16:17
Število ogledov: 349



Kritike

Ano Marwan je slovensko bralsko občinstvo najbrž najprej spoznalo ob branju njenega romana »Zabubljena«, za katerega je prejela tudi nagrado kritiško sito. Vendar to delo ni njen knjižni prvenec, ta »čast« pripada romanu »Krog suhe južine«, ki je leta 2019 izšel v nemškem jeziku. Avtorica namreč živi in ustva9rja »na deželi med Dunajem in Bratislavo«, tako da njena proza nastaja v dveh jezikih. Tukaj obravnavana kratka zgodba z naslovom »Krota« je bila napisana v nemščini, pisateljica pa je zanjo prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann. Knjižico lahko prebiramo v dvojezični izdaji, ki je plod koprodukcijskga sodelovanja dveh založb, Beletrine in salzburške Otto Müller Verlag, za prevod pa je poskrbela Amalija Maček.


 


»Vsak dan se oblečem, ker vsak dan obstaja sicer majhna, a vendarle realna možnost, da kdo pride na obisk«: to je prva poved, ki nas uvede v intrigantno, koncizno spisano kratko zgodbo z zgovornim imenom »Krota«, s čimer že v bistvu takoj, skorajda v eni sapi zajame in začrta pomembne motive in topike, ki postopoma izgrajujejo napet, enigmatičen tekst. To so ponovljivost, poudarjanje videza, potencialnost dogodka oziroma dogodkov, želja po stiku in osamljenost (izoliranost). V to je vpeta neimenovana pripovedovalka, o kateri pravzaprav ne vemo veliko (ali pa ravno prav), le to, da se je pred kratkih preselila iz mesta na podeželje, da so njeni kontakti z drugimi ljudmi zelo redki oziroma omejeni na delavce, povezane z njeno hišo oziroma komunikacijo – to so poštar, vrtnar in bazenar –, da rada skrbi za svoj videz in da (verjetno) nekje obstaja tudi njen mož. Zgodba, ki prihaja iz nje, se zdi kot nekakšen osebni obračun z lastno osamelostjo, upravičevanje le te, lahko pa bi jo celo razumeli kot stremljenje po stiku z nekim abstraktnim bralstvom oziroma poslušalstvom, kot seganje onkraj, zasidranje in afirmacijo samega sebe skozi pripoved. Ko smo pri njenem koncu, se ne zdi da smo izvedeli kaj »konkretnega« o (zunanjem, fizičnem) življenju pripovedovalke, prehodi med eksterierjem in interierjem osebe so nejasni, dogodki skorajda fantazmatski, kot da halucinirani: pripovedovalkine besede prej napotujejo na njen notranji, hrepenenjski svet, na sanje nekega drugega možnega življenja, na neko psihomahijo. Protagonistka (če je to zanjo sploh primeren izraz) je kot da nekakšno nedoločeno človeško prizorišče, prostornina, kjer se med sabo preigravajo občutki zapuščenosti, osamljenost, koprnenje, imaginacija in kjer se vse nato steče v osupljiv tekst.


 


Sama narativna dogodkovnost je, kot je bilo v manjši meri nakazano, varljiva. Po eni strani se zdi, da se ne zgodi skorajda nič (z izjemo najdenja krastače in nekaj jalovih medsebojnih komunikacij), po drugi strani pa se znotraj pripovedne persone dogaja nekakšen »fast forward«, odigrano je celo potencialno življenje  –  skorajda v eni sapi. Le to pa se znova izteče v nekakšni anihilaciji, zaradi česa skupek dogodkov znova izgubi svojo težo. Zdi se, da nenehno preklapljamo med različnimi stopnjami realnosti, med različnimi ontološkimi ravnmi, pri čemer se zabrisujejo meje med fikcijo in »dejanskim« – oziroma je med njima tanka membrana. Marwan je svojo spretnost pri sopostavljanju različnih leg fiktivnosti in realnosti dokazala že z romanom »Zabubljena«, kjer izstopajo veselje do metafikcije, transformacij, prevpraševanj identitet in videzov.


 


Tudi za »Kroto« lahko rečemo, da so preobrazbe in seciranje fasad v samem osrčju besedila, še vedno se manifestirajo tudi kakšni duhoviti zasuki in refleksije, a tokrat je na delu nekaj za odtenek temačnejšega. Pripovedovalka se pogosto zanaša na videz(e): predvsem in očitneje takšne, povezane z zunanjo urejenostjo, hkrati pa si izoblikuje različne drže, »obraze«, skozi katere shaja z ljudmi in okolico. S tem se sploh lahko vzpostavlja kot nekdo, a zdi se, da jo tudi izgledi in takšne ter drugačne krinke – tudi z njihovo repetitivno rabo – puščajo na cedilu, maske, ki jih nosi, postajajo vse bolj šibke, zlijejo se z njeno notranjo osamljenostjo: »Zdaj pa že dolgo nimam nobenega svežega obraza, samo dva ali tri ponošene, če lahko k temu prištejem še obraz za poštarja, ki si ga nadenem le za delček dneva; vsi moji obrazi, ki niso v rabi, počasi lenijo v neuporabljivo«. Spremenljivost in menjavanje sta zapisana že v sam naslov kratke zgodbe, le da se v slovenskem prevodu morda izgubi ta poudarek. V nemški besedi za kroto – die Wechselkröte – je namreč namig na spremembo, menjavo, prehod. Sama pripovedovalka se hoče zliti z okolico, biti prilagodljiva, zato si nadeva različne videze, ki naj bi bili družbeno željeni. A morda ravno ta zgodba dokazuje, da je površina neločljivo povezana s tistim, kar je spodaj, da preseva, odraža in preobraža globinska vrenja in da nas tisto, za čimer se skrivamo, določa ter na nek bolj ali manj "izkrivljen" način postaja del nas. In ko se v tej zgodbi ozavesti dezintegracija mask in osebe (ki pomeša zunanje in notranje), ko je prikazana inertnost, brezup celote, potem samota in ujetost v individualnost postaneta zares boleče prisotni. 


 


In to doda »Kroti« tudi kanček grozečega, čeprav se (razen ob koncu) v bistvu ne zgodi nič »zares« srh vzbujajočega. Način, kako se pripovedovalka sooča s svojo življenjsko situacijo, skrajno izoliranostjo, vzbuja določeno nelagodje: uprizarjanje lastnega materinstva (ker kaj naj bi pa ženski drugega dalo smisel v življenju?) v njeni domišljiji ne tolaži, iztek tega v zagrenjenost pa kaže tudi na spodletelost »samopotrjujočega«, afirmativnega mišljenja pri protagonistki. Ko ta zapusti polje predstav in se vrne k temu kar domnevamo, da je njeno dejansko življenje, čutimo prežečo praznino. Nekakšna monodrama, ki si jo je odigrala subjektinja v glavi, ni prinesla olajšave, zgolj izostrila je njeno nemoč ter sprijaznjenost z banalnostjo, brezplodnostjo vsakdana. Na nekem mestu pravi: »Vsaj pol ure mine, preden sem zmožna vstati. Ljudje imajo pogosto povsem napačne predstave o mojih zmožnostih. Pogosto mislijo, da je vse le stvar odločitve, volje, vendar ni tako. Niti sama ne morem povedati, ne morem opredeliti, kje tiči ta nezmožnost. Nekje med mislijo in prvim gibom, seveda, toda ta prostor je temačen in neskončen.« In zdi se, da ravno »Krota« osupljivo  približa temu nedefiniranemu prostoru nezmožnosti in inertnosti, ki pušča posameznika v svoji lupini, v metaforičnem bazenu polnem »deževnice, ki privablja krastače in komarje«, v neki izkušnji tujosti, nezaželenosti. Sama krastača kot žival se v zgodbi sicer pojavi na kratko, a je bistvena za sam proces zgodbe in pripovedovalko. Ne le, da pri njej celo vzgiba neko večjo radovednost in aktivnost, temveč nosi za njo tudi nek bolj simboličen, metaforičen pomen, povezan z lastno drugostjo, obrobništvom, zavestnim odtujevanjem od človeškega.


 


Vsekakor gre pri »Kroti« za izjemno, bravurozno delo kratke proze, ki mu v svoji kračini uspe ustvariti pestro pomensko razplastenost ter unikatno, vznemirjujočo atmosfero, ki slika sodobnega slehernika oziroma slehernico v svoji zapuščenosti. In čeprav je konec zaznamovan z nekakšno tragičnostjo, se tekst mestoma oklepa specifičnega pikrega, suhega humorja, zaradi česar izkušnja branja ne bo povsem grenka, ampak neobičajna, dražljiva.


 


 

Silvija Žnidar, 25. december 2022