Toxic

Žanravtobiografski roman
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2023
Založba
Ključne besede Feminizem, Pisateljice, Popkultura, avtofikcija, Samorealizacija, Samota, Umetnost, Ženske, Kultura
Število strani

194

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

6-7 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Evo Mahkovic štekaš, ali je pač ne.
V njenem prvem delu Na tak dan najbolj trpi Mastercard (2019) se je skozi svojo izkušnjo ženske/Ljubljančanke/navdušenke nad angleško zgodovino/potrošnice/otroka 90ih, ukvarjala s pop kulturo na različne načine, skozi naključno “prisluškovanje” v kafičih in na troli, skozi ekstremno kapitalistični svet, ki ga z nakupi hitre mode vzpodbujajo infulencerke, skozi modo, lepotne tegobe, skozi umetnost in najpomembneje, skozi odnose. Z ilustratorko Evo Mlinar sta v istem letu izdali Vinjete straholjubca, “literarno-vizualno zbirko grotesk neujemljivega žanra”. V njih skozi kolažne izreze in koščke besedil spoznavamo čisto svoj svet, ki vsebuje najrazličnejše motive, od Shakespearja, Agate Christie, Umberta Eca, Trumana Capoteja, svet viktorijanske medicine in sodobnega popa.
Eva se najlažje samoizraža skozi pisanje, ki prepleta njeno osebno in kolektivno zgodovino. Če se je v svojem prvem delu (Na tak dan najbolj trpi Mastercard) bolj ukvarjala z zunanjim svetom, pa je šla v knjigi Toxic globoko in brezkompromisno vase, pri čemer se je postavila v zelo ranljivo pozicijo. Dati sebe na pladenj in se secirati ni lahko delo, še posebej ne, če to počneš na očeh javnosti.
Če smo ob izidu Mastercarda in Vinjet ugotovili, da so ji blizu žanrski hibridi, ki jih je treba najprej izumiti, je s knjigo Toxic to samo še potrdila. V njenem mešanju popa in bolj tradicionalnih umetniških form zaznamo premikanje meja med njimi, če knjigo že moramo umestiti, naj bo to mešanica avtobiografije in romana, imenovana avtofikcija. Pri nas je to (zaenkrat) še dokaj neznana oblika pisanja, s katero pa se Evina generacija zelo lahko poistoveti in se v njem lažje najde, kot pa v tradicionalnih žanrih. Za razliko od Mastercarda, gre tokrat za bolj celovit izdelek, so pa teme, ki jih obravnava, vseeno heterogene, zato so poglavja spisana v različnih formah. Kot pove v knjigi, je vsebina na nekaterih mestih neresnična ali olepšana, v čudnem slogu in žanrih zunaj realistične pisave, medtem ko so njeni občutki resnični. Če forma knjige ne spada v klasične okvirje, tudi oblikovanje ne more. Vsebino je zelo dobro zaokrožila oblikovalka Hana Besjedica, ki je knjigo opremila z roza/vijoličnimi vložki, religiozno ikonografijo in bleščicami.
Čeprav je knjiga pisana v dokaj melanholičnem stanju, včasih tragična (a nikakor ne solzava) in zaznamovana z bivanjsko stisko in njen namen ni lahkotnost, se lahko ob branju tako poistovetiš z avtorico, da se naglas zasmejiš, po navadi tej ironiji, ki ji pravimo življenje. Vsaj, če spadaš v njeno ciljno publiko, urbano generacijo sredi tridesetih let, ki je odraščala obkrožena s podobno (pop)kulturo.
Vsebinsko je knjiga strukturirana v osem delov, nastajala je v določenem (precej kratkem) časovnem obdobju in je posledično tudi odraz tega obdobja, je pa tudi odraz avtorice v tem obdobju, po drugi strani pa skupek vsega, kar jo je oblikovalo kot osebo. Medtem, ko so nekateri deli popolna introspekcija, pa se drugi deli ukvarjajo z zunanjim svetom ali »preteklostjo sveta, v katerem je živela«, kot pove sama. Tema popularne kulture, ki se je pogosto dotakne, so zgodnja 2000a, ki so zaznamovala in izoblikovala zgodnja leta Evine generacije, po naključju pa so to leta, ki trenutno doživljajo obdobje obuditve. To obdobje sedaj gledamo z novimi, dvajset let starejšimi očmi in tam najdemo serije Midve z mamo (Gilmore girls), Opravljivko (Gossip Girl), Ostrino (Sharp objects) Gillian Flyn, portrete Anne Nicole Smith, Kate Bosworth in Kirsten Dunst, če naštejemo samo nekatere.
Eva nam (sedaj že z drugo roza knjigo) zelo jasno daje vedeti, da vse, kar je roza, ni nujno plehko, kar nas vodi do preizpraševanja meje med popom in tako imenovano visoko kulturo. Vsak tip pisanja, ki vsebuje elemente pop kulture, je v nevarnosti, da se ga ne bo jemalo resno. Ne drži, da samo »resna« literatura lahko človeku nekaj da, velikokrat se to lahko zgodi prav pri pop kulturi, pri nečem, kar se konzumira iz veselja, za sprostitev in je ne konzumiramo zato, da bi nekoga impresionirali, pravi Eva v pogovoru z Manco G. Renko pri Beletrini v živo.
Avtorica pravi, da umetnost človeku pomaga preživeti, da se to zgodi, pa se moramo z njo poistovetiti, mora biti »relatable«. Eva ubesedi občutke, ki jih čutimo, ampak ne znamo/zmoremo/upamo izraziti. In zato je relatable. In nenazadnje, veliko poguma terja, da sam sebi (in drugim) priznaš, da si anti-hero (po Taylorino) ali villan (po Evino) v svoji zgodbi.

“Dear Reader,

april je. Razmišljam o gorgonah in drugih srhljivih bitjih ženskega spola, ki so v grški mitologiji uvrščene v kategorijo pošasti, v resnici pa so osamljene ženske. Meduza, večglava Hidra, Scila in Karibda, vse to so bile včasih ženske, ki jih je nekdo spremenil v pošasti in odstavil na samotne kraje: v barja, puščave, med nevarne čeri. Ko grem iz Tivolija, poslušam soundtrack iz serije Sharp Objects: klavir, ki ga posluša Alan Crellin, ko Camille pride domov. Kot Alan Crellin tudi jaz že čisto predolgo globoko verjamem v koncept: čakanje in v to, da je treba zdaj samo počakati, da bo minilo. Potem naštejem vsa svoja današnja čakanja: čakam, da bom lahko nekaj rekla / čakam, da zaspim / čakam na odgovor/ čakam, da pride lift / čakam, da me pokliče / čakam, da bo konec vaje / čakam, da bo čas za moj termin / čakam, da bo konec vaje / čakam, da bo večer / čakam, da bom končala.
Ti samo pazi, da ne boš jokala, ko poveš svojo življenjsko zgodbo.”

(str. 150)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Toxic.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 117
Komentarji: 0
Število ocen: 4
Želi prebrati: 2
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 7

Dela avtorja