Zabubljena

V Murski Soboti rojena diplomantka komparativistike je po podatkih s spleta že vrsto let Dunajčanka. Le nekaj dni za tem, ko so jo nagradili slovenski literarni kritiki, se je javnost začela zanimati za njen pisateljski opus, saj je s kratko pripovedjo zmagala na prestižnem avstrijskem literarnem tekmovanju, poimenovanem po sloviti pisateljici Ingeborg Bachmann. Pisateljico mimogrede omeni tudi v pričujočem romanu, ki je njen prvi, napisan v slovenščini. Glavna junakinja in prvoosebna pripovedovalka je Rita (Julija), dekle poznih najstniških let, zaznamovana s posebnostjo zunanjega videza, ki se v družabnem krogu svoje matere neznosno dolgočasi. V krogu ostaja zgolj zaradi sošolke Anje, katere mama je tudi prijateljica njene. Anjina mama nadvse rada vabi na rojstnodnevne zabave, ki pa dekletoma niso nič kaj po volji. Edini prijatelj in zaupnik jima postane uradnik Jež, ki se družabnosti umika, kolikor se le da. Je bolj pesniške narave, zasanjan podobno kot Rita. Njegov konjiček je, da se na pamet uči pesmi. Ena izmed otroških pesmic, za katero v zrelih letih ugotovi, da sploh ni bila mišljena kot otroška, postane nato tudi vodilni motiv romana. In hkrati eden izmed izzivov za bralce. Kako bi pajacka, ki se znova in znova postavi na noge, povezali z osebami v romanu? Roman ima namreč dokaj zapleteno strukturo, saj bralec vse do konca ne more razvozlati kraja dogajanja. Če se zdi, da je Rita prisilno hospitalizirana in svojo življenjsko izpoved piše kot terapevtski dnevnik, za Ježa sprva kaj takega ne moremo trditi. Od strani do strani pa se vse bolj zdi, da je Ministrstvo za promet in zveze, kjer naj bi bil zaposlen Jež, v resnici psihiatrična ustanova, kjer se zdravi tudi sam. Odklepanje tega ključa je lahko bralcu drugi izziv. Kako sta si po zunanjem videzu podobna Rita in Jež? Kaj naj bi pomenila otroškost oz. otročjost, pojem, ki je prav tako eden izmed vodilnih motivov? Kako razumeti Ježevo opazko, da je Rita buba? V spretno jezikovno oblikovanem delu pa so še številne druge metafore, pasti in zanke, ki zapletajo dogajanje. Čeprav se zdi celota sprva nedoumljiva, je treba tudi slog pripovedi povezati z ustanovo, v kateri naj bi se dogajala. Branje na vsak način vleče, ko enkrat začneš, ne moreš kar tako končati. Nič takega ni, česar ne bi bilo mogoče dojeti razumsko. V pomoč so tudi odlomki, izpisani v kurzivu.
Medtem ko naj si zadnjo stran vsak bralec razlaga po svoje.