Dobre knjige
5048 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Polkovnik nima nikogar, ki bi mu pisal
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Gabriel García Márquez

Polkovnik nima nikogar, ki bi mu pisal

Ljubljana, Cankarjeva založba, 1979

Št. strani: 122


Nina Kovič: Nina Kovič


Žanr: družbeni roman

Narodnost: kolumbijska književnost

"Povej mi, kaj bova jedla."

Gabríel Garcia Márquez (1917 - 2014) je kolumbijski pisatelj, novinar, publicist in politični aktivist. Za svoje romane in kratke zgodbe je prejel Nobelovo nagrado. Bralcem je sedel v srce s pisateljskimi mojstrovinami Sto let samote, Ljubezen v času kolere, Žalostne kurbe mojega življenja, … Gre za enega najkrajših del pisatelja, ki pa kljub temu izjemno pretanjeno opiše politično, socialno in eksistencialno vzdušje tedanje dežele. Za lažje vživetje v zgodbo si predstavljajmo stanje po kolumbijski državljanski vojni. Ljudje so otopeli za posledicami dolgotrajne vojne in obsedenega stanja ter nasilja. So revni, lačni in osamljeni. Tudi polkovnik z bolno ženo vsak dan bije boj med upanjem in brezupom. Po vojni heroj, sedaj pa nesrečnež, ki vsak mesec čaka na pokojnino, ki je nikoli ni. Ve, da je ne bo, toda s sprenevedanjem skuša ohraniti svoje dostojanstvo. Edino upanje na boljše življenje je petelin umrlega sina in povezanost s sovaščani. Njegova zmaga v petelinjih bojih bi pomenila malce boljše življenje in manj samote.



Odlomek iz knjige

Lepljivi oktobrski zrak je zamenjala prijetna svežina. Polkovnik je spet prepoznal december po rednem oglašanju bobnaric. Ko je odbilo dve, še vedno ni spal. A vedel je, da je tudi žena budna. Poskusil se je obrniti v mreži.
»Spiš?« je rekla žena.
»Ne.«
Za hip je pomislila:
»Tega ne moreva storiti,« je rekla. »Samo zamisli si, koliko je štiristo pesov skupaj.«
»Samo še malo, pa pride penzija,« je rekel polkovnik.
»To ponavljaš že petnajst let.«
»Ravno zato,« je rekel polkovnik. »Ne more več dolgo trajati.«
Pomolčala je. Ko je spet spregovorila, se je polkovniku zazdelo, da se čas ni premaknil.
»Zdi se mi, da ta denar ne bo nikoli prišel,« je rekla žena.
»Prišel bo.«
»In če ne pride?«

(str. 96-97)

Cobiss povezava


Ključne besede: SOCIALNA KLIMA, REVŠČINA, ODNOSI, DRUŽBENA KRITIKA


Prispeval/-a: Karin Servatzy, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto
Objavljeno: 15.9.2022 13:42:55
Zadnja sprememba: 15.9.2022 13:42:55
Število ogledov: 569