Dobre knjige
4630 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Tišina, polna vetra E-knjiga
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Gabriela Babnik

Tišina, polna vetra

Ljubljana, Beletrina, 2022

Št. strani: 421


Zbirka: Knjižna zbirka Beletrina
Žanr: družbeni roman, biografski roman, ljubezenski roman

Narodnost: slovenska književnost

Poetično (tudi) o poeziji

Tišina, polna vetra je šesti roman avtorice in prevajalke Gabriele Babnik. Glavna protagonista romana sta Charles Baudelaire in njegova muza Jeanne Duval, v središču zgodbe pa je njun odnos, ki ves čas niha med skrajnostmi. Razlog za nasprotja in konflikte so med drugim razlike med protagonistoma – tako spolne kot tudi rasne in razredne. Jeanne Duval je temnopolta priseljenka, ki se preživlja z nastopi v pariških lokalih, medtem ko je Charles pravzaprav predstavnik višjega družbenega razreda, ki pa je iz privilegiranega položaja prostovoljno izstopil s tem, ko je prekršil družbena pravila in ni postal tisto, kar bi po mnenju bližnjih in okolice moral postati, temveč (samo) pesnik. S tem se je obsodil na revščino in životarjenje na družbenem robu, dodaten madež pa mu je prineslo njegovo razmerje z Jeanne Duval. Roman v osnovi sledi biografskim dejstvom in je tako portret Pariza in časa, v katerem sta živela protagonista, vendar se v besedilu pojavljajo anahronije v obliki referenc iz poznejših obdobij, prav poseben časovni preskok pa se zgodi na koncu romana. Čeprav se dogajanje vrti predvsem okoli odnosa med Charlesom in njegovo muzo, roman spregovori tudi o vprašanjih rasizma, kolonializma, spolnosti, umetnosti in seveda o poeziji Charlesa Baudelaira.



Odlomek iz knjige

Vse to, kar sta imela, se je začelo iz poželenja. Jeanne je na začetku godilo, da je Charles čutil tako silno poželenje po njenem telesu. Čeprav je vedela za njegove ambicije, ki so mejile na blaznost, ji ni bilo mar. Celo spodbujala ga je, si senčila veke, mu dostavljala droge, hodila z njim na sprehode, mu dovolila, da je grizel njene težke črne kite. Hotela je doseči tisti odblesk v njegovih očeh, odblesk, ki je govoril, da mu je mar. Charles je vselej trdil, da so pesnikove muke hujše od muk drugih ljudi, zato je Jeanne domnevala, da je tudi njegova ljubezen silnejša. Toda kaj je pravzaprav vedel, on, ki se je odrekel plutju po daljnih morjih, v katerih bi lahko našel vse tisto, kar je ona že zdavnaj pozabila – vonj koriandra, cimeta, poprove mete ...

(str. 331)

Cobiss povezava
Tišina, polna vetra - Biblos


Glej tudi

link YouTube
link Rtvslo.si
link Program Ars
link Beletrina
link Rtvslo.si
link Airbeletrina
link Airbeletrina


Ključne besede: LJUBEZENSKA RAZMERJA, POEZIJA, UMETNOST, CENZURA, SPOLNOST, RASIZEM, REVŠČINA, PARIZ, TELESA, SLIKARSTVO, FOTOGRAFIJA


Prispeval/-a: Maruša Mugerli Lavrenčič, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 2.9.2022 9:38:30
Zadnja sprememba: 12.11.2022 16:58:51
Število ogledov: 253



Kritike

Slovenska pisateljica, literarna kritičarka in prevajalka Gabriela Babnik se tudi v novem romanu Tišina, polna vetra tematsko osredotoča na vprašanje rasizma in odnosa do »rasno drugačnih« in »rasno drugih« subjektov. V primerjavi s predhodnimi romani v Tišini, polni vetra temo rasizma, predvsem v oziru na temnopolto žensko telo, pisateljica z lokacijsko in časovno umeščenostjo romana na nek način celo nadgradi, – roman se namreč dogaja sredi 19. stoletja v Parizu – s čimer ji posredno uspe pokazati, da sta rasizem in njegova miselnost vendarle del dolge z voljo do nevednosti – kot bi modus mišljenja, temelječega na predsodkih in napačnih stališčih v Kritiki črnskega uma (ZRC SAZU, 2019) poimenoval kamerunski filozof Achille Mbembe – akumulirane evropske misli.


Roman namreč ubeseduje ljubezensko-intimni odnos med znamenitim francoskim pesnikom Charlesom Baudelairejem in njegovo muzo, temnopolto kabarejsko plesalko Jeanne Duval, ki je po revoluciji na Haitiju (1791-1804), kjer so si afriški sužnji med prvimi izborili svobodo in suverenost pod jarmom francoskih oblastnikov, priplula z ladjo do Francije. V tej perspektivi bi preprosto lahko trdili, da gre za ljubezenski roman. A njuno razmerje je marsikaj več kot golo bistva ljubezni. V romanu tako sledimo burnemu razmerju, zaznamovanemu z erotičnim in eksotičnim prepletom, fascinacijo nad temnopoltim ženskim telesom in fantazmo, ki se v opusu Gabriele Babnik sicer pogosto pojavlja, a tudi z obsedenostjo in ustvarjalnosti, ki je navsezadnje navdihnila Baudelairejevo pesniško ustvarjanje in eno najpomembnejših pesniških zbirk vseh časov Rože zla.


Poleg očitne rasne razlike, se med Charlesom in Jeanne Duval pojavi tudi neizogibna razlika v razredu, ki se izkaže kot pomemben faktor zunanje nezmožnosti njune zveze. Charles, ki pripada višjemu, lahko bi rekli buržoaznemu okolju, v nekem trenutku Jeanne Duval očita pomanjkanje intelekta, rekoč da je Jeanne »ustvarjena za čutnost, za užitek, za sprotni trenutek«, kar jo zreducira na golo telesnosti in s čimer se v romanu odkriva pomembna opazka, da francoska revolucija in z njo razsvetljenska miselnost, ki je zagovarjala univerzalnost razuma, temnopoltim ni kaj dosti prinesla. Poleg tega se v njun odnos vmeša tudi Baudelairejeva mama, ki si je za sina, s katerim ima precej neobičajen odnos, katerega bi lahko brali tudi s psihoanalitične perspektive, osmislila drugo, njegovemu statusu veliko bolj primerno žensko - kurtizano Apollonie Sabatier.


Pisateljica se v romanu sklicuje na faktografske podatke iz Baudelairejevega življenja, – tu velja omeniti, da so Baudelairjevi biografi za njegov propad krivili izključno Jeanne Duval, predvsem zaradi njenega prekupčevanja z opijem – prepletene z domišljijo in fikcijo, ki za razliko od biografskih knjig v osrčje postavlja ženski vidik, kar na nek način popravlja zgodovinsko krivico, storjeno Jeanne Duval. Tišina, polna vetra, ki opisuje medrasni odnos, za katerega je mnogo let kasneje postkolonialni mislec Frantz Fanon trdil, da je zaradi nasilno oblikovane črnske manjvrednosti in belčeve večvrednosti nevrotičen (Črna koža, bele maske, 2016), je tako tudi zgodovinski roman, saj opisuje duh nekega časa, tako v oziru na rasizem kot tudi v oziru na samo umetniško ustvarjanje.


Leta 1875 je bil namreč Baudelaire javno obsojen zaradi nemoralnost njegovih pesmi, ki naj bi pisale o »najmračnejših skrivnostih globin človeške duše, krivdi, madežu greha, ki visi nad človekom«, pri čemer naj bi njegova zbirka zavračala »ustaljeni lepotni ideal telesa, ki naznanja oddaljevanje od renesančne estetike«, s čimer je Baudelaire pravzaprav zgodovinsko prekinil z literarno tradicijo romanticizma. Javna obsodba tako v romanu odpira pomenljivo vprašanje o moralnem razsodišču literature in o političnosti same umetnosti ter umetniškega procesa.


Tišino, polno vetra, ki jo zaznamuje izrazito poetičen slog, lahko tako beremo večplastno, bodisi kot roman o ljubezni in telesnosti bodisi kot roman o duhu nekega časa ali pa preprosto kot roman o umetnosti in samem nastajanju umetniškega dela.


 


 


 


 


 


 


 

Aleksandra Gačić, 12. november 2022