Sušna doba

Delo Sušna doba avtorice Gabriele Babnik je leta 2013 prejelo nagrado Evropske unije za književnost, od takrat pa je bilo prevedeno v 13 jezikov. Navdih za njena dela predstavlja Afrika, predvsem Brukina Faso, kjer je preživela največ časa. V romanu spoznamo 62-letno Ljubljančanko Ano, ki pred svojim življenjem zbeži na dopust v Ouagadougou, glavno mesto Burkine Faso. Tam spozna 27-letnega temnopoltega domačina in brezdomca Ismaela, ki jo želi okrasti, a ga nekaj na njej prevzame, zato ji pomaga nesti prtljago. Tako se začne njuno razmerje. Skozi pripoved spoznamo strahove, pred katerimi bežita; Ana pred preostankom svoje družine, družinskimi skrivnostmi in samoto, ki jo obdaja v Ljubljani, Ismael pa pred slabimi vplivi svojih prijateljev, katerim večkrat podleže. Skozi zgodbo spoznamo tudi njuno težko preteklost; Ismael pripoveduje o izločanju iz družbe v otroštvu, materini smrti, posledičnem pomanjkanju ljubezni in življenju na ulici, ko je ostal sam. Ana predstavi svoj odnos s krušnima staršema, pomanjkanje ljubezni pri možu in odnos s samomorilnim sinom. Skozi pripoved spoznavata drug drugega, njune razlike in dva popolnoma različna svetova, v katerih živita. Delo je veliko več kot le ljubezenska zgodba, saj avtorica v delu predstavi tudi resne teme, kot so smrt v družini, posilstvo, življenje na ulici in (obojestranski) rasizem. Na trenutke nas z neposrednim načinom pripovedovanja o teh tematikah prisili, da o njih razmišljamo, čeprav bi se jim raje izognili. Avtorica navdušuje tudi s svojimi pravljičnimi opisi afriškega sveta, ki v bralcu zbudijo željo, da bi tudi sam obiskal barvite afriške pokrajine.