Cesta sestradanih

Roman je pisan skozi perspektivo dečka, ki v Nigeriji odrašča v času državljanske vojne. Oče preživlja družino kot prenašalec tovorov, ljubiteljsko pa se posveča boksu in politiki. Neprilagojen je realnosti, v stanju opitosti pa zna biti tudi grob do žene in sina. Mati ima premično stojnico in poskuša s prodajo cenenega blaga doprinesti v družinski proračun. Živijo od ene neplačane najemnine do druge. Pri obrokih ima prednost vedno lačni in od fizičnega dela izžeti oče, mati in sin sta redko sita. Živijo v eni sobi, kar kljub ljubeči povezanosti in privrženosti drug drugemu ustvarja dodatne težave.
Roman je pisan v prvi osebi. Deček začenja svojo pripoved z izkušnjo rojstva, ki jo razume kot ločitev od sveta duhov in odločitev za življenje. Vidi več kot drugi ljudje, tudi tisto, kar je očem nevidno. Povsem se ni ločil nikoli, s popkovino je še vedno pripet na drugi svet. Živi v vzporednih realnostih, ki jih včasih zavestno prestopa, pogosteje pa se to dogaja na nezavednem nivoju, kar vnaša v njegovo življenje trajno občutje sanjanja.
Ime države ni omenjeno nikoli. Dogajalni prostor je brezčasen. Človekovo življenje nima nobene vrednosti. Posameznik je samo glas v strankarskih bojih in zmanipulirano telo v oboroženih spopadih, ki so posledica boja za oblast in kopičenja na strani bogatih.
Deček živi lakoto, ki je tako plastično podajana, da je že poosebljena. Povezana je s cesto, ki vabi nase s svojo razprtostjo. Na njej se srečujejo živi in mrtvi, v eno se zlivajo svetovi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Dečka ženeta nanjo lakota in nemir, a tudi hrepenenje, da bi spoznal skrivnost življenja, premagoval svoje strahove, preizkušal svojo odločitev za življenje.
Roman je mojstrovina magičnega realizma, prinaša pa toliko lepote in miline, da ga nikoli do konca ne odložiš.