Sin in sin
Žanr | antiutopični roman, avtobiografski roman, družbenokritični roman, idejni / ideološki roman (sem spadajo verski, politični itn.) |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2020 |
Založba | Litera |
Ključne besede | Bratje, Distopija, Glasba, Glasbeniki, Magija, Smisel življenja, Umetnost |
Vzpon in padec umetnosti
Sin in sin z romanoma Starec in Jaz in Jaz sam tvori avtobiografsko trilogijo slovenskega umetnostnega zgodovinarja Sarivala Sosiča. V zgodbi se avtor osredotoči na vpliv glasbe na družbo, ki umetniku nudi možnost upravičevanja lastnega obstoja. S tem se nekoliko odmika od avtobiografskega k idejnemu romanu. Sin in sin se kot pripovedovalca izmenjujeta, prvi sin igra violino, mlajši pa je pevec, a skupaj tvorita celoto (umetnost). V prvem, realističnem delu, spremljamo mladost obeh sinov, preden sta se začela ukvarjati z umetnostjo. Drugi pravljični, utiopični del, prikazuje majhni gorski vasici, kjer je njuna umetnost slišana, cenjena, sprejeta, idealizirana. V tretjem delu sledi njeno nasprotje, antiutopična industrijska pokrajina, kjer ljudje z okroglimi ustnimi odprtinami krulijo, skozi cev pa se jim v telo dovajata hrana in kisik. Tam za umetnost ni posluha in zato v takšnem svetu prvi in drugi sin ne moreta obstati. Zaključni del predstavlja združitev obeh sinov. Roman Sin in sin zahteva izkušenega bralca, saj so stavki pogosto dolgi, prehodi med obema pripovedovalcema pa zabrisani. Sosiču s temi prijemi uspe ustvariti izrazito ritmično besedilo. Sin in sin po slogu spominja na glasbena dela, ki predstavljajo najmanj oprijemljivo vrsto umetnosti. Zgodbo lahko razumemo tudi kot avtorjevo pot umetnika. Hkrati pa roman opozarja na moč umetnosti, ki ni vedno otipljiva, a je za posameznika odrešujoča.
Objavljeno: 18.11.2022 08:23:44
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:52
»Dan je odšel, noč nas je objela, toda veter ni zmanjševal svoje moči, z menjajočo se hitrostjo je pihal po gozdu, pihal po nas, po meni, ki igram gol, se je sprehajal in izza skrajnega roba gozda tam v daljavi, ko oko ne more več slediti krošnjam, od tam nekod se je pričela dvigovati luna, ogromna, rumenooranžna luna, vase je ujela sonce, sem pomislil sredi dolgega igranja na struni d, mogoče ima tudi luna zven, tako kot ga ima ta struna, sem si govoril in ji igral naprej, nato sem začel igrati na struno a, nekako se mi je barva zvoka te strune dozdevala še bližje okrogli podobi te lune, njeni svetlosti, ki je osvetlila gozd in ne vem, kako, toda ko se je luna postavila natanko v navpično lego nad gozdovi in nad našimi letečim vozovi, ko je stala nad mojim nagim telesom, mojo violino in lokom, natanko takrat so se vsi igrani toni, vsi toni v melodijah, torej toni, ki smo jih igrali gozd z vetrom in jaz prvi sin, ti toni so pričeli najprej pritajeno odsevati belo svetlobo, toda le nekaj trenutkov za tem, so toni zažareli kakor majhne ognjene pike, poskakovali so, migetali med nami, se med se boj zlivali ali oddaljevali in jaz prvi sin sem zakričal in s krikom preglasil vse zvoke, kričal sem, ta dežela in mi z njo smo postali glasba.« (str. 95)