Novinarka in pisateljica Adriana Kuči je s svojim prvencem Ime mi je Sarajevo (Litera 2022) posegla na področje kompleksnosti vojne, katere posledic ne štejemo le v številu umrlih, kot to ponavadi počnejo statistike s postkonfliktnih področjih, temveč predvsem v tragičnih spominih in travmah preživelih posameznikov. Ime mi je Sarajevo je tako, kljub uvodnemu stavku, da gre za »roman o vojni« v prvi vrsti zlasti psihološki roman, ki govori o »poškodovanih ljudeh«, katerih poškodb navzven ni moč videti.
Roman se začne s poglavjem, datiranim v leto 2019 – tudi sicer je roman, ki znotraj menjajočih se poglavij prepleta sodobno in preteklo perspektivo določen s prostorskimi in časovnimi oznakami – ko je v Sarajevu organiziran Sarajevo Pride, torej prvi shod v podporo LGBTQ+ skupnosti, ki se ga udeležita tudi Lana, glavna protagonistka in prvoosebna pripovedovalka romana ter Emir, ljubezen njenih najstniških dni oziroma kot razberemo kasneje kar ljubezen njenega celotnega življenja. Njuna ljubezen se porodi v 90. letih, v času začetka vojne in kasnejšega obleganja Sarajeva, ko sta oba le nedolžna, življenja željna najstnika, zaznamovana s »trenutkom čistega veselja na samem začetku tragedije«. Mnogo let kasneje, sedaj že kot odrasli osebi v srednjih letih, se tako ponovno srečata, čeprav je njunih vnovičnih in predvsem usodnih srečanj tekom življenja kar nekaj.
Da življenje teče naprej tudi med vojno in med vsemi tegobami, ki jo ta nosi – lakoto, pomanjkanjem, ozeblinam, granatam in seveda tudi smrtjo – priča njun odnos, poln hrepenenja, s čimer pisateljice spretno poseže na raven individualnih zgodb v času kolektivnih tragedij. V individualne zgodbe ljubezni in prijateljstva tako neizogibno poseže vojna, ki prekine mladostniške načrte in sanjarjenja. Amra, Lanina prijateljica, nekega dne tako potoži, da morda z Lano sploh nimata več časa, »ne za ljubezen, ne za študij, ne za življenje«. A medtem ko je ozračje polno apatije, se takratni najstnici Lani dogaja zaljubljenost, ki ne more izpolniti svojega temeljnega poslanstva biti idealna, saj je preddoločena z zunanjimi faktorji konfliktnega področja. A kljub nezmožnosti popolne realizacije Lanine in Emirjeve ljubezni ju hrepenenje po njuni bližini spremlja tudi skozi celotno življenje, ki jima nameni številne izzive.
Lana se kasneje preseli v Maribor, kjer si ustvari novo življenje s »slovenskim možem« Markom, ki sicer navidezno sprejema prostor, od koder Lana prihaja, a ne tudi nje same, saj jo ničkolikorat spomni na »primitivnost ljudi z juga«, na to, da ji je on omogočil lagodnejše življenje in tudi na to, da je kot ženska nesposobna, kar kulminira v čustveno, a tudi fizično nasilje. Lana je v njegovih očeh zreducirana na le še eno »čefurko«, medtem pa se v romanu vse bolj nakazuje Lanin posttravmatski sindrom, ki ga skriva za novo »povojno« identiteto, vzpostavljeno v tuji državi. »Identiteta zamolklih ran in travm« postane Lanin glavni modus operandi, za katerim skriva vse svoje brazgotine in travme.
Roman je na nek način tudi hommage mestu Sarajevu. Gre za spomine na mesto, kakršno je bilo pred vojno, a tudi mesto, kakršno je danes, prežeto z ljudmi, ki ob shodu za LGBTQ+ skupnost protagonistko spomnijo, da nekatere »preteklost ni ničesar naučila«, saj da ne razumejo, da sovraštvo ni nikomur prineslo ničesar.« A Lana se v Sarajevo kljub temu pogosto vrača. »Tragični šarm Sarajeva« je njeno zatočišče, je kopica spominov, je ljubezen in navsezadnje tudi Emir. Sarajevo se tako vzpostavi kot edini kraj, ki kljub dejanskim in figurativnim ruševinah, edini poseduje moč, da v Lani zaceli tisto nezaceljivo.