Dobre knjige
4628 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Revizije spola : študije o ženski v postnacionalni družbi
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Ksenija Vidmar Horvat

Revizije spola : študije o ženski v postnacionalni družbi

Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2021

Št. strani: 151


Žanr: esej, priročnik

Narodnost: slovenska književnost

Kako do ženskega dostojanstva in skupne človečnosti

Avtorica raziskuje in objavi svoje študije, s katerimi želi na "Drugo" (žensko) pogledati onkraj nacionalizmov - kot na postnacionalni subjekt. Ob tem razišče potenciale za vzpostavitev heterogene skupnosti, polne vsebine, bogastva, dodane vrednosti, človekovega dostojanstva in človečnosti, multikulturnosti, identitetne fragmentiranosti etc. Pogled študij noče biti in nikakor ni podvržen pogledu neoliberalne politike, patriarhalnemu nacionalizmu, ki žensko skrči na vlogo reproduciranja in prezentacijo nacije ali na "etno" žensko, (ki v skrajni pojavnosti pretirava v spolni dosegljivosti). Nasprotuje še posebej postsocialističnemu revizionizmu in se izogne boju za interpretacijo preteklosti, etnokracijam, feminističnemu revizionizmu etc. Avtorica pogleda preko tovrstnih dojemanj in pojavov - s pomočjo literature in izvirnih metod lastnega raziskovanja ter evalvacij. Na "Drugo" pogleda na način umeščanja, pripadanja, ne izločanja - kot na "Enako". Poenostavljeno: Spoznavati drugega, pomeni spoznavati sebe. Preko spoznavanja razlik prihaja do spoznavanja sebe in enakosti. V prvi študiji opisuje "matere imperijev" kot so Marija Antoanetta, Sisi, Jovanka Broz z gledišča nacionalizacije in selektivnega spominjanja. Druga študija pogleda na "Drugo" v vlogi Muslimanke. Preko nje lahko pretresemo svoje ideološke dileme, ki sicer bremenijo (prevzeti) Zahod ob pogledu na zakritost in modernizacijo oblačilne kulture, prostovoljno izbiro identitete, ki ne poudarja seksualnih atributov, oblačilo pa je varovalo osebnosti. V drugi študiji kot "Druga" nastopa Romkinja. Tu analizira odziv javnosti na lik tujke, a tudi matere, Elke Strojan. V tretji študiji pogleda na migrantko, v tem primeru Tajko - z analizo občutij ob tajski masaži, med bližino dveh "tujih" teles, kjer zabrisana meja med podrejenostjo in nadrejenostjo zbuja nelagodje in vprašanja. Peti primer so begunke. Begunka na fotografiji Boruta Krajnca z naslovom "Pot" je "model" za analizo fotografije, ki je bila kot edina razstavljena v Piranski cerkvi - kot alegorija izgona nebeške matere in njene družine, pogled v nebo, nesprejetost. Avtorica ovrednoti tudi protipripoved kot nek didaktični model, kjer se lahko prepoznamo kot "enaki". Prav lahko bi bila ena teh protipripovedi tudi zadnja študija - o Melanii Trump, ki je naša, a v ZDA "Druga", tuja, obremenjena z mnogimi nalepkami, od "neme kraljice" do nezahtevne vzhodnjaške žene, odrasle med komunisti in kozami, priseljenke, vzhodnjakinje, ki uniči nacionalni ponos - vrt v Beli hiši, nenehno napadane s posmehom v karikaturah, skečih in celo s postavitvijo lesene skulpture Melanie v Sevnici - z naslovom "Smrketa", ki je domislek ameriškega umetnika. Vsekakor so pred nami ideološko neobarvane študije, ki kličejo po še več raziskovanja in medsebojnega spoznavanja, razumevanja.



Odlomek iz knjige

Seveda so skupine žensk in posameznice še vedno potisnjene na mesto Druge - toda odnos hegemone večinske družbe do njih je danes precej bolj zapleten in soodvisen kot je to veljalo za čas modernosti. Iz te zapletenosti skušam ustvarjati zgodbo o novi normalnosti - s ciljem, da bi ta Druga izgubljala pečat svojega spola, kulture in identitete ter vse bolj postajala prisotna na način heterogene skupnosti. Tako bi se, trdim, ideja postnacionalne skupnosti zares udejanjila v tistem idealu, / .../ ki bi v ospredje naših javnih skrbi pred nasiljem diskurza o razliki postavili načelo pravne države, spoštovanja človekovega dostojanstva in skupne človečnosti.

(str. 6-7)

Cobiss povezava


Ključne besede: PODOBA ŽENSKE, ŽENSKA, IDENTITETA, MIGRACIJE, ROMI, MUSLIMANKE, BEGUNKE


Prispeval/-a: Ksenija Medved, Mestna knjižnica Grosuplje
Objavljeno: 27.4.2022 15:02:17
Zadnja sprememba: 27.4.2022 16:32:44
Število ogledov: 324



Kritike

Revizije spola: Študije o ženski v postnacionalni družbi je najnovejše znanstveno-raziskovalno delo sociologinje in redne profesorice oddelka za sociologijo kulture dr. Ksenije Vidmar Horvat, v katerem beremo šest študij, ki so, kot zapiše avtorica, nastajale v okviru programske skupine Družbena pogodba v 21. stoletju, nekatere pa so predhodno že bile objavljene revijalno ali na forumih. Kot se da jasno razbrati iz samega naslova, gre za raziskave oziroma preučevanje »družbenozgodovinskih preobrazb podobe ženske in ženskih identitet v dobi, ki jo imenujemo postnacionalna«. Avtorica nam ob tem skozi poglavja predstavi različne, a specifične vloge (imperialna mati, begunka, muslimanka, migrantka itd.), v katerih se znajdejo ženske v času, ko prihaja do pluralizma nacionalnih skupnosti ter preučuje, kaj te vloge pomenijo: na primer kako oziroma ali lahko subjektinje skozi njih gradijo identiteto, se upirajo hegemonim narativom, kakšne prakse morebitnega upora lahko najdejo v njih. Revizije Vidmar Horvat se tako podajo v »iskanje« ženskega glasu skozi primerjalnozgodovinski pristop, raziskujejo forme ženske identitete zunaj okvirjev neoliberalnih, zahodnocentričnih perspektiv ter se dotikajo njihovih potencialov za boljšo, solidarnejšo družbo onkraj današnjih kapitalističnih ideologij in porajajočih se etnokracij. Poseben poudarek je ob tem namenjen vpogledu v postsocialistična območja.


 


Revizije spola se sicer ponašajo s temeljitostjo in eruditskostjo, Vidmar Horvat svoje pisanje podpre s temeljitimi teoretičnimi pristopi pa tudi z empiričnimi raziskavami (kot sta na primer anketiranje ciljne skupine ter podrobno spremljanje revijalnih objav). Slednje, ki se recimo ukvarjajo s fenomenom tajskih maserk (oziroma te specifične migrantske delovne sile) ter z vprašanjem zakrivanja muslimanskih žensk na slovenskih tleh, so za bralstvo še posebej zanimive, saj doslej pri nas takšne študije še niso obstajale. Takšno delo posledično tudi pripomore k zmanjševanju stereotipov, k odprtosti interpretacij in razumevanja. Namesto, da bi zakrite muslimanke dojemali kot osebe podrejene moški in verski represiji, se skozi študijo soočamo z dejstvom, da je za mnoge ženske, ki prakticirajo islam, to prostovoljna izbira, s katero določajo svojo identiteto in samospoštovanje. Vidmar Horvat pri tem uporabi sicer »banalen« koncept potrošništva kot pozitivno perspektivo, s katero se lahko otresemo predsodkov: muslimanke prav tako kot druge ženske uživajo v določanju svojega stila, se poslužujejo mode, ki je v skladu z njihovo tradicijo.


 


Revizije spola se dotaknejo tudi tistih žensk, katerih glas je najbolj utišan oziroma odrinjen na margino, v konkretnem primeru imamo opraviti z žensko v vlogi begunke in Rominje. Ob tem je za Vidmar Horvat pomemben način, na kakšne načine so te ženske prezentirane: v osnovi imamo opraviti z izjemno ranljivimi skupinami, ki v (zahodni) družbi igrajo vlogo (odvečnega) Drugega, zato so tudi njihovi podobi (pogosto podkrepljeni z medijskimi reprezentacijami) pridane negativne konotacije. Avtorica pa skozi ta upodabljanja razbira tudi načine, skozi katere lahko takšni ženski subjekti spremenijo, »revidirajo« svoj narativ ter nastopijo v drugačni luči. Tako nam predstavi »fenomen« Jelke Strojan, ki je postala svojstvena herojinja skozi svojo močno, materinsko prezenco, ob tem pa opozarja, da lahko večina takšno »mitizacijo« uporablja za lastno zadoščenje. Identiteto begunke pa Vidmar Horvat raziskuje v okviru umetniške podobe (na primeru fotografije »Pot« Boruta Krajnca) ter izpostavi potencial, ki ga primerna umestitev takšne podobe lahko poseduje kot protinarativ hegemonim pripovedim.


 


Vidmar Horvat pa se ne ukvarja zgolj z ženskami »na margini«, temveč preučuje tudi tiste na samem političnem vrhu: pri tem si postavlja vprašanja, kakšno (simbolno) vlogo igrajo pri oblikovanju nacije, kako so dojete s strani širše družbe. Najbolj fascinantna je ob tem njena študija Melanije Trump: ne skuša je predstaviti niti v negativni niti v pozitivni luči. Zanima jo predvsem, kako nanjo reagira liberalna ameriška javnost in kako je sprejeta v postsocialistični Sloveniji. Ob tem pride do zanimivih ugotovitev: ameriški liberalci jo v nasprotju s svojimi prepričanji obravnavajo zelo konzervativno (očitajo ji vzhodnjaštvo, ne pripisujejo ji lastnega akterstva ali glasu), medtem ko nekateri Slovenci upajo, da jih bo Melanijin zakon s predsednikom Amerike končno postavil na zemljevid napredne, Zahodne Evrope, proč od Balkana.


 


Revizije spola so po svojem bistvu seveda znanstvena, študijska raziskava, vendar avtorica premore pretanjen občutek za pisanje, zato so sama poglavja zelo dostopna, berljiva. Vsekakor gre za knjigo, ki bi morala doseči večji krog bralstva. Pri njej sicer ne gre za »veliko«, vseobsegajočo zgodbo o ženskah v sedanjem svetu; najdemo pa v njej več preciznih vpogledov, s katerimi si lahko pomagamo sestavljati širši kontekst, si ustvarjati odskočne deske za nadaljnja razmišljanja. Knjiga ni zanimiva le zaradi seciranja nekaterih neoliberalnih zahodnocentričnih narativov, s katerimi se določa pogled na ženske, ampak tudi zato, ker ponuja pronicljive vpoglede v postsocialistično tranzicijsko sodobnost, z nekaj konkretnimi primeri slovenske realnosti.

Silvija Žnidar, 17. oktober 2022