O ti frdamani cigan

Radmila je komaj čakala signal, po katerem je lahko pričela govoriti. V čenčah je prekašala vsako staro vaško opravljivko. O dogodkih je običajno poročala nekaj trenutkov prej, preden so se dogodili. Njen telefoninček je neprestano piskal, ker je venomer prejemala sporočila z najnovejšimi informacijami o stanju na bojišču. Pravkar je izvedela tole: Zjutraj je policijska prometna patrulja ustavila Cigana v beli katrci. Vozilo ni imelo veljavnih dokumentov, zato so ga izločili iz prometa in zaplenili potekle registrske tablice. Cigan je po petih minutah priklical kompanjona s traktorjem, naložil avto na prikolico ter ga odpeljal.
Policaji so v prepričanju, da se bo znan prekrškar vrnil, cel dopoldan stali v zasedi. Ustavili so vsako belo katro, ki se je prikazala. Cigan se je ravnokar peljal mimo njih, ne da bi ga ustavili. Še vedno je vozil isti avto, le da je bil to pot rdeč. V križišču se je zaradi mimovozečega kamiona ustavil. Na asfaltu je ostal neizbrisni dokaz: nekaj kapljic še sveže barve.
Takoj ko je Radmila sporočilo prebrala na glas, je v njenem telefonu znova zapiskalo. Registrske tablice na rdeči katri so se spredaj glasile na Mesto, zadaj pa na prestolnico. Tudi številke zraven kratic imena kraja se niso niti približno ujemale. Ubežnik se je že vozil po glavni cesti proti Mestu.
Jebemti veselico, je navdušeno dejala Radmila. Na spor med Vaščani in Cigani je gledala z vedrejše plati. Zabavala se je nad domislicami tako enih kot drugih. Napetost je nekatere spravljala v obup, a njej je prišla kar prav, za popestritev dolgočasnega vsakdana. Izsledki njene špijunske dejavnosti so v drobcih kapljali v njen telefoninček. Znala jih je povezati v napete zgodbe; na dolgo in široko jih je pripovedovala vsakomur, ki jo je želel poslušati.