Barve svobode
| Žanr | družbenokritični roman, zgodovinski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Dob, 2026 |
| Založba | Miš |
| Zbirka |
Zdravnica |
| Ključne besede | 19. stoletje, Zdravnice, Ženske |
| Žanr | družbenokritični roman, zgodovinski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Dob, 2026 |
| Založba | Miš |
| Zbirka |
Zdravnica |
| Ključne besede | 19. stoletje, Zdravnice, Ženske |
Roman Barve svobode nadaljuje zgodbo mlade Rozalije, ki ob koncu prvega dela pristane v zaporu za deset let zaradi opravljanja zdravniškega poklica brez diplome. Diplome ji niso, kljub opravljenim izpitom in nadpovprečnim rezultatom, podelili, ker je bila ženska.
Že v prvih dneh v zaporu, jo skušajo prvič posiliti, vendar se uspe uspešno obraniti. Tudi v zaporu na gradu ne opusti svojega poslanstva zdravnice in skuša pomagati sojetnicam in sojetnikom.
Njen pravi stric, polkovnik Žiga Josip Novak, in njena družina slišijo za obsodbo in se začnejo boriti za njeno pravico do svobode in boljše pogoje. Premestijo jo boljše prostore in ji namenijo službo učiteljice v ljubljanski trivialki. Na prošnjo njenih staršev zaradi vnetega slepiča uspešno operira deklico Ana Marijo. Na poti z obiska pri njej, jo ugrabi Andrej Trdina, njen znanec z bojišča, kjer je pred obsodbo delala kot kirurginja in pomagala vojakom. Ker se ne vrne na grad, jo po nekaj dneh začnejo iskati in ji grozi ponovni zapor. Iščejo jo tudi njen nekdanji ljubimec Jožef, oče deklice Anamarije, in stari Gričar, ki ga mučijo hude bolečine in težave s prostato. Ko se srečata, mu je pripravljena pomagati, a postavi pogoj, da Gričar pove resnico, da ni ubila brata Štefana in da je ubil njeno krušno mater Antonijo.
Nekaj časa se skriva pri sestri Emilii, a jo kmalu izsledijo in spet odpeljejo v zapor, kjer jo pričaka nov upravnik in jo spet pošlje v ječo. Ponoči jo spet napadejo in tokrat tudi posilijo, Rozalija pa pri tem smrtno rani svojega posiljevalca in utrpi hude poškodbe. Kmalu se sooči z dejstvom, da je noseča.
Objavljeno: 09.11.2026 09:25:39
Zadnja sprememba: 09.11.2026 09:25:39
Želela si je ven, pod nebo in sonce. Pritisk v želodcu je bil prevelik, da bi prijateljsko razpredala, zakaj je na sodbi zapisano, tako kot je, zakaj lahko prosto odide, kdo je zaslužen, da je sodnik spremenil njej nenaklonjeno stališče. Ni se mogla vrniti v izgubljeni čas. Ni bila več tista oseba, ki je z naivnostjo v očeh vpijala besede, gibe in mimiko sodnika, da bi ugotovila, ali jo bo obsodil ali ne. Predvsem pa ni bila več sama.
(str. 346)