Lucia Berlin

Priročnik za čistilke: izbrane zgodbe

3,8

(6)

Žanr	kratka zgodba, življenjepis / biografija
Narodnost	književnost ZDA, Književnost različnih narodov
Kraj in leto izida	Ljubljana, 2018
Založba	Cankarjeva založba
Ključne besede	Rasizem, Marginalne skupine, Brezposelnost, Stigmatizacija, Družinski odnosi, Alkoholizem, Ženske, Pomoč, Brezdomci, Diskriminacija

Število strani

361

12-13 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Realistična prvoosebna proza tihih in neopaznih iz delavskega spodnjega sloja

Zbirka 43 kratkih zgodb in črtic odkritosrčno neprizanesljivo riše čas sredi prejšnjega stoletja na jugu ZDA, v Mehiki, v Čilu. V glavnem so zgodbice prvoosebne in avtobiografsko pronicljive, kljub pogosto skopim stavkom. Načenjajo problematiko vseh vrst marginalcev, priseljencev, latinoameričanov, od alkoholikov, narkomanov in drugih družbenih odpadnikov. Po tem robu skoraj ves čas hodijo ženske protagonistke in njihove napol razdrte družine. Gre za nenehne bitke za preživetje in ujetost v tragične zasvojenosti. Upor proti diskriminaciji in rasizmu je zaradi neizobraženosti in posledično ekonomske podrejenosti, vnaprej obsojen na neuspeh. Bohemska brezskrbnost in ta navidezna svoboda ostajata ujetnici nesmisla in brezupa, ki znova in znova privreta na površje. Iz teh čudovitih kratkih zgodbic veje človeška dobrota, a se zaradi nerazrešenih problemov in travm humanitarna ozaveščenost ves čas umika vsakodnevnim eksistencialnim bitkam. Kako še vedno boleče znano!

Prispeval(a): Cveta Hribernik, Knjižnica Domžale

Po nekaj časa sem razbrala, da je dni preživljala na avtobusih, noči pa v zavetišču za brezdomce. Ko se je nocoj vrnila tja, sta ji dve mlajši ženski pobrali ves denar, ki ga je skrivala pripetega v gubah obleke. Udarili sta jo in brcali, potem pa odšli. Upravnik zavetišča ne razume špansko in ni vedel, kaj mu pravi. Kar naprej ji je ponavljal, naj bo tiho, in si prislonil prst na ustnice, da bi ji pokazal, naj utihne in utiša tudi otroka. Zatem sta se ženski vrnili. Bili sta pijani in bilo je temno in drugi so poskušali spati, Jesusu pa je kar naprej jokal. Amelia je bila sedaj povsem brez denarja, ni vedela, kaj naj stori. Ni mogla razmišljati. Ženski sta jo obstopili. Ena jo je klofnila, druga pa ji je ukradla Jesusa, toda Amelia ga je pograbila nazaj. Vstopil je moški in ženski sta legli. Jesus je neprenehoma jokal.
“Nisem vedela, kaj naj storim, Nisem mogla razmišljati. Stresla sem ga, da bi utihnil, da bi lažje razmišljala.”
Njene majcene dlani sem objela s svojimi. “Je jokal, ko si ga stresala?”
“Ja.”
“In kaj potem?”
“Potem je nehal jokati.”
“Amelia. Saj veš, da je Jesus umrl?”
“Ja, vem. Lo sé.” Nato pa: “Fuck a duck. I’m sorry.”
(str. 315)