Ušabti

Roman Ušabti lahko beremo kot nadaljevanje zgodbe iz Čmrljevega žleba ali kot povsem samostojno delo. Obe deli uveljavljene slovenske pisateljice, kolumnistke in prevajalke Agate Tomažič nas vodita skozi zapletene labirinte človeške psihe in družbene moči.

Če smo Roberta Obrha v Čmrljevem žlebu spoznali kot obrobnega preiskovalca, v romanu Ušabti prevzame osrednjo vlogo, ko se zaplete v manipulativno igro z upokojenim srčnim kirurgom. Zgodba se začne na videz banalno – s prijavo kraje lestve. Prijavi jo Vladimir Baumgarten, upokojeni srčni kirurg, ki naj bi nekoč operiral samega Tita. Baumgarten, premeten in na smrt bolan starec, krajo izkoristi kot pretvezo, da si zagotovi pokornega poslušalca za razkrivanje preteklih doživetij in predvsem svojih moralno spornih družbenih nazorov. Robert Obrh se s svojim značajem, preteklostjo in dojemanjem sveta zdi resnično pravi za to nalogo. Z veseljem obiskuje zdravnika v njegovem razkošnem stanovanju, ki z opremo in okrasjem spominja na muzej. Med njima se vzpostavi poseben odnos, kjer Obrh zavzame vlogo ponižnega poslušalca, zdravnik pa vsevednega profesorja, ki ne trpi nikakršnih ugovorov. Baumgarten v svojih monologih vleče vzporednice s Starim Egiptom, kjer so faraoni vladali, sužnji pa služili, tudi po smrti (ušabtiji). Zagovarja neizogibno družbeno hierarhijo med bogatimi in revnimi, izobraženimi in neizobraženimi ter belci in temnopoltimi Afričani.

Obrh z zanimanjem posluša njegove besede, čeprav se z njimi ne strinja, in željno vpija namigovanja o tem, da starcu strežejo po življenju. Ob tem vzroki za to in morebitni storilci ostajajo zamegljeni in nejasni, od mrtvih golobov do fonda 47 in sosedov iz kletnega stanovanja.

Avtorica do potankosti razdela značaje literarnih oseb, skozi Obrhove spomine podrobno predstavi njegovo preteklost, od otroštva do propadlega zakona. Na drugi strani se doktor predstavlja skozi svoje monologe, bolj kot dogodke iz njegove preteklosti spoznamo njegove svetovne nazore in prepričanja.

Roman Ušabti presega okvire klasične kriminalke, saj ga lahko beremo kot srhljiv prikaz vpliva propagande in manipulacije karizmatičnih posameznikov na množice. Prav Obrhov manjvrednostni kompleks postane rodovitno polje, v katerega Baumgarten zaseje »seme zla«, kar vodi do dokončnega in nepreklicnega dejanja.

Za bralce, ki ljubijo kompleksne like, pretanjen opis značajev in zgodbe, ki pod površjem napete preiskave skrivajo globoko družbeno kritiko.