| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | švicarska literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 2026 |
| Založba | Litera |
| Zbirka |
Babilon |
| Prevod |
Marjana Golob |
| Ključne besede | Dvojčki (ljudje), Fotografija, Identiteta, Medosebni odnosi, Umetnost, Znanost |
Anna Baseglia ima sestro, enojajčno dvojčico Annaleto, ki ji je oče pri njunih šestih letih podaril fotoaparat. To darilo ju je še dodatno zbližalo in tesneje povezalo, vendar na obsesiven način. Annaleta je namreč s fotoaparatom Anni sledila povsod in je bila vsak trenutek pripravljena, da jo ujame v objektiv ter fotografsko ovekoveči. Četudi je Anna v sestrino igro privolila, ji je bila njena gorečnost in nadležna vsiljivost, s katero je prodirala vanjo, vendarle mučna. To jasneje ozavesti šele kasneje, na Annaletini fotografski razstavi, na kateri ta izobesi fotografije Anne, le da retuširane z namenom prikriti drobno razliko med njima, nastalo z Annaletinim ugrizom v času njune mladosti. Objekt fotografije, ki je Anna, je z odpravo te vidne razlike na ta način popolnoma prekrit s subjektom, ki je fotografije ustvaril, torej z Annaleto, ki je razstavo poimenovala Opazovanje sebe, kar bi lahko pomenilo, da so razstavljene fotografije pravzaprav avtoportreti. Obisk te razstave in ogled fotografij Anno močno pretrese. Počuti se izdano in prevarano, neprijetna čustva pa ji obudijo spomine in jo vodijo v razmišljanja o napetostih med bližinami (tako s sestro kot tudi s partnerjem), o pasteh nadzora in moči v oblikah intimnosti ter o želji po biti-eno-z-nekom in hkratni potrebi po lastni individualnosti.
Za prikaz (soodvisnih) bližin avtorica v knjigi uporabi lišaje, simbiotsko združbo gliv in alg, ki jih Anna preučuje kot lihenologinja raziskovalka. Vzporedno z razmišljanji o lišajih, ki so kompleksni organizmi, enoviti in sestavljeni hkrati, naslavlja vprašanja identitete v sobivanju z drugim(i) ter različnost potreb po razdaljah v odnosih, ki so nujne za vzpostavljanje oz. bran osebne identitete, se pa lahko ta potreba med deležniki močno razlikuje in lahko, če ni medsebojno usklajena, deluje moteče in celo razdruževalno. Včasih se tega zavemo šele kasneje, ko smo v odnosu že dalj časa in/ali pa se je ta razvil v smer, za katero v nekem trenutku ugotovimo, da nam ne odgovarja – to se dogaja Anni, ki vse bolj ozavešča težave, ki jih s seboj prinaša bližina, ob tem pa se pomenljivo sprašuje, kje se posameznik začne in kje neha.
Švicarska pisateljica Barbara Schibli (1975) je za roman Lišaji, v katerem izpostavljena vprašanja tihotno prepleta z umetnostjo (fotografijo) in znanostjo (lišaji), prejela nagrado fundacije Studer/Ganz za najboljše neobjavljeno prozno delo in nagrado GEDOK za spodbujanje literarnega ustvarjanja. S svojim proznim prvencem se je predstavila kot avtorica, ki zmore težje teme obravnavati lahkotno in subtilno ter dovolj odprto, da jih lahko bralec, čigar pozornost zadržuje tudi z mehkim slogom pripovedovanja, nadalje razvija v podaljških svoje lastne domišljije.
Objavljeno: 20.05.2026 15:58:17
Zadnja sprememba: 20.05.2026 17:58:06
Na tu razstavljeni fotografiji je moja glava obrnjena nekoliko na desno, gledam v fotoaparat, kakor da bi gledala skozenj, moj pogled je zamaknjen, v roki držim džoint, katerega senca pada na sredinec, prstanec in mezinec. Dim se polega na začetku moje leve obrvi. Zaradi ogledal je videti, kakor da nas bi tu ležalo pet, v krogu, razvrščeni v obliki zvezde. Vseh pet Jazov, ki kadijo džoint. Kakor podoba, ki jo potreseš, obrazi se pomešajo in se spet na novo razvrstijo. Definitivno sem v kalejdoskopu. V ogledalu desno od mene lahko ogledovalec moj proti njemu obrnjeni obraz vidi najbolj od blizu. Moje mlado, svetlo blesketajoče se, gladko čelo. Rob mojega lasišča odbija iskrečo se svetlobo, nekaj elegantnega je v potezah mojega obraza, prav tako tudi v tem, kako med prsti držim džoint, skoraj damsko. Moje čutne ustnice. V levem zrcalnem odsevu je moje lice nekoliko izvotljeno, intenziven vdih je videti na ogorku, pogled je usmerjen navzgor, pod majico z naramnicami moja gola ramena. Moja sestra še vedno sedi na meni, sva, kakor da bi bili zraščeni, kakor da bi bili mešano bajeslovno bitje s poželenjem po samem sebi.
Tega tu ni slišati, ampak v ozadju je bila glasba z očetove stare kasete, ki sva jo nekoč našli. V mojih mislih poje Hildegard Knef tudi zdaj, tako kot je iz stereo naprave pela takrat, o tem, kako v osemdesetem nadstropju, v hiši, ki je ni, v mestu, ki ga ni, stoji dekle, čaka moškega, sprašuje, kdaj bo prišel, kdaj končno, kdaj bo tu, v osemdesetem nadstropju, v hiši, ki je ni, v mestu, ki ga ni, je žalostno dekle. Čaka moškega. Sprašuje, kdaj končno, kdaj bo tu.
Morala sem bila zapreti oči, in ko jih znova odprem, vidim nad seboj Leto. V istem hipu, ko odprem oči, Leta odpre svoja usta, široka, kot v počasnem posnetku, vzklik, a brez glasu, samo Knef poje, Leta široko odpre usta, ali pa je to Knef? in se nato skloni k meni, ugrizne z vso silo v moje lice, zagrize se, ne izpusti več, kot pobesnela žival je. Z zobmi zažrta vame.
(str. 109-110)
