| Žanr | dnevnik, družboslovna razprava, esej, kolumne, pismo |
| Narodnost | nemška literatura |
| Kraj in leto izida | Dražgoše, 1997 |
| Založba | Pan |
| Prevod |
Jaroslav Novak |
| Ključne besede | 19. stoletje, doživljanje, Družbena kritika, duhovna izkustva, duhovni vidik, eseji, filozofija, Kulturni vidik, Narava, osebna pričevanja, razmišljanja, samovpogled, umetnost, vsakdanje razmere, življenje z naravo, življenjski nauki |
Hesse daje v svojih izrazito avtobiografskih razmišljanjih uporniško nevsiljivo prednost duhovnemu in nematerialnemu ter brez kakršnekoli slabe vesti usmerja človeka v notranjost, globino, individualno, v notranji nesebični in kakovostni altruizem posameznika. Ustvarjanje “magičnega” prostora, ki presega resničnost in zadosti potrebam duše in se nujno razhaja s koledarskim in zgodovinskim časom je pogoj za večnost vsake umetniške stvaritve. Sposobnost opazovanja zunanjega sveta se vedno seli v čute in misli opazovalca ter tako potrjuje najboljše v posamezniku samem, njegovo človečnost, daje smisel in nesmrtnost človeški kulturi. Sproščujoče iskreno branje subtilne globine in minulih časov, ki je vsekakor še dandanes aktualno.
Ob izidu njegovih radikalnih esejev, črtic in feljtonov je Cankarjeva založba leta 1979 naslov omilila z – “Umetnost razmišljanja.” V tem “urejenem” svetu kapitalističnega izkoriščanja obvladovanje ljudi temelji na poveličevanju dela in nenehne zaposlenosti, medtem ko je bilo v antični družbi brezdelje vrednota. Njegova zbirka črtic, esejev in feljtonov je tudi hvalnica vzhodnjaški “umetnosti brezdelja”.
Objavljeno: 25.02.2026 09:52:52
Zadnja sprememba: 25.02.2026 10:06:20
“To je tisto, kar lahko odnesemo s sprehodov in izletov, potovanj in počitnic, to je več kakor razvedrilo in več od estetike. V vsakdanjem življenju smo vajeni, da živimo, delamo in mislimo enostransko; toda pred naravo smo svobodni in scela, sprostiti smemo vse čute in duševne moči, da se poigrajo in spregovorijo, vsi hkrati in enakovredno. Nihče ne zmore tega ob katerisibodi poljubni uri, sleherni mora vlačiti za sabo verige, toda kolikor bolj pogosto in bolj prizadevno se bomo čutili osvobojene vsakršnih namer in pripadnike celoti sveta, toliko bolj se bodo rahljale verige in toliko več se nam bodo razdajali od svojega življenja sonce in zvezde, morje, gore in gozd, vihar in mraz, ptica in divjad, toliko bolj se bo ožil krog reči, do katerih nimamo nikakršnega odnosa. In edinole tako lahko rastemo in povzdignemo svoje življenje do pomenljive vrednote in širine.” (1908)
(str. 53)
Moji prijatelji že dolgo vedo in mi to očitajo: prav nič se ne navdušujem nad prenekaterimi rečmi in ne verjamem v številne reči, s katerimi se postavlja današnje človeštvo; ne zaupam tehniki, in ne verjamem v idejo napredka, ne verjamem v izjemnost in veličino našega časa niti v nobeno "vodilnih idej", medtem ko nasprotno gojim brezmejno spoštovanje do tega, čemur pravijo "narava".
