| Žanr | dnevnik, družboslovna razprava, esej, kolumne, pismo |
| Narodnost | nemška literatura |
| Kraj in leto izida | Dražgoše, 1997 |
| Založba | Pan |
| Prevod |
Jaroslav Novak |
| Ključne besede | 19. stoletje, doživljanje, Družbena kritika, duhovna izkustva, duhovni vidik, eseji, filozofija, Kulturni vidik, Narava, osebna pričevanja, razmišljanja, samovpogled, umetnost, vsakdanje razmere, življenje z naravo, življenjski nauki |
Hesse daje v svojih izrazito avtobiografskih razmišljanjih uporniško a nevsiljivo prednost duhovnemu in nematerialnemu ter brez kakršnekoli slabe vesti usmerja človeka v notranjost, globino, individualno, v notranji nesebični in kakovostni altruizem posameznika. Ustvarjanje “magičnega” prostora presega resničnost in se nujno razhaja s koledarskim in zgodovinskim časom ter pogojuje večnost vsake umetniške stvaritve. Sposobnost opazovanja zunanjega sveta se vedno seli v čute in misli opazovalca ter tako potrjuje najboljše v posamezniku samem, njegovo človečnost, daje smisel in nesmrtnost človeški kulturi ter zadoščenje potrebam duše. Sproščujoče iskreno branje subtilne globine in minulih časov, ki je vsekakor še dandanes aktualno. Tudi jezik Hessejevih razmišljanj je bogat in slikovito dragocen, tako da so njegova razmišljanja le navidez preprosta.
Ob izidu njegovih radikalnih esejev, črtic in feljtonov je Cankarjeva založba leta 1979 naslov omilila z – “Umetnost razmišljanja.” V tem “urejenem” svetu kapitalističnega izkoriščanja obvladovanje ljudi temelji na poveličevanju dela in nenehne zaposlenosti, medtem ko je bilo v antični družbi brezdelje vrednota. Je tudi hvalnica vzhodnjaški do umetnosti prignani “umetnosti brezdelja”.
Objavljeno: 25.02.2026 09:52:52
Zadnja sprememba: 26.02.2026 09:30:42
“To je tisto, kar lahko odnesemo s sprehodov in izletov, potovanj in počitnic, to je več kakor razvedrilo in več od estetike. V vsakdanjem življenju smo vajeni, da živimo, delamo in mislimo enostransko; toda pred naravo smo svobodni in scela, sprostiti smemo vse čute in duševne moči, da se poigrajo in spregovorijo, vsi hkrati in enakovredno. Nihče ne zmore tega ob katerisibodi poljubni uri, sleherni mora vlačiti za sabo verige, toda kolikor bolj pogosto in bolj prizadevno se bomo čutili osvobojene vsakršnih namer in pripadnike celoti sveta, toliko bolj se bodo rahljale verige in toliko več se nam bodo razdajali od svojega življenja sonce in zvezde, morje, gore in gozd, vihar in mraz, ptica in divjad, toliko bolj se bo ožil krog reči, do katerih nimamo nikakršnega odnosa. In edinole tako lahko rastemo in povzdignemo svoje življenje do pomenljive vrednote in širine.” (1908)
(str. 53)
"Včeraj sem izgubil žepni nož in sem pri tem bogatejši za izkušnjo, da moja filozofija in pripravljenost na usodo stojita na šibkih nogah, kajti mala izguba me je čezmerno potrla, in sem še danes s svojimi mislimi pri tem izgubljenem nožu, namesto da bi se ponorčeval iz sebe in svoje sentimentalnosti."
Moji prijatelji že dolgo vedo in mi to očitajo: prav nič se ne navdušujem nad prenekaterimi rečmi in ne verjamem v številne reči, s katerimi se postavlja današnje človeštvo; ne zaupam tehniki, in ne verjamem v idejo napredka, ne verjamem v izjemnost in veličino našega časa niti v nobeno "vodilnih idej", medtem ko nasprotno gojim brezmejno spoštovanje do tega, čemur pravijo "narava".
