Kratki rezi: poročilo o režiranju v tujinah

Seveda je pomembno, o čem nek avtor piše, a še pomembnejše je, kako je besedilo napisano. Moram priznati, da Nejca Pahorja kot režiserja nisem spremljal in njegovih režiserskih stvaritev ne poznam. Morda tudi zato, ker je veliko delal v tujini, za povrh vsega pa pišoči teh vrstic televizijo kot medij precej zanemarja. Knjig pač ne. In ko mu je pod roke prišel Nejčev prvenec Jadran za Slovence, se mu je ob začetnem navdušenju že porajalo vprašanje, kako se bo avtor spopadel z naslednjim pisateljskim izzivom. Dvoma, da se bo to zgodilo, ni bilo, da pa se bo to zgodilo tako kmalu, je bilo pa vseeno manjše presenečenje, čeravno je ob prebranem jasno, da so besedila (vsaj v grobem) morala nastati že pred časom.
Kratki rezi niso klasičen potopis, čeprav so izšli v najprestižnejši domači potopisni zbirki S poti. V njem so zbrani spomini in zabeležke s snemanj v tujini in doma, če za dom lahko pojmujemo državo, v kateri imamo prijavljeno stalno prebivališče, ter opisi dogodkov in ljudi, ki so režiserju večinoma reklamnih oglasov samo delo večkrat olajšali, marsikdaj pa tudi otežili. Bralec bo med prebiranjem te zanimive knjige večkrat naletel tudi na avtorjeve pomisleke o etičnosti in moralnosti tovrstnega početja, spotoma pa bo izvedel marsikaj tudi o samih postopkih nastajanja in snemanja televizijskih oglasnih sporočil.
Vse to zadostuje, da bi lahko bili Kratki rezi dobra knjiga. A ti to niso. Kratki rezi so namreč izvrstna knjiga, ki se prebere na dušek! In za to izvrstnost je kriv predvsem Nejčev pisateljski slog in bogat ter sočen jezik, ki bralca boža od prve do zadnje prebrane črke in kar kliče po še. Ne vem, kakšen je Nejc Pohar kot režiser, ampak kot pisatelj je odličen. Upam, da kmalu spiše še kakšno knjigo. Zelo priporočam!