Nedokončani spisi

Andreja Capudra (1942 – 2018), doktorja znanosti, profesorja romanskih jezikov in književnosti, razgledanega humanista in intelektualca velikega formata, se danes marsikdo spominja bolj po njegovem javnem delovanju. Bil je namreč prvi minister za kulturo v samostojni Sloveniji, nato pa diplomat v Parizu in Rimu. Bil je tudi pisatelj in pesnik, avtor romaneskne trilogije, ki se navezuje na njegovo rodbino in družino, pisec sonetov in še marsikaj. Najmanj pa je verjetno znano, da je svoje življenjsko delo posvetil enemu največjih srednjeveških pesnikov, avtorju slovite Božanske komedije, Danteju. Že zgodaj je v slovenščino  začel prevajati posamezne verze in nato celotne speve te monumentalne epske pripovedi o Dantejevem romanju skozi Pekel in Vice do Raja, kjer se združi s svojo ljubljeno Beatrice. Celoten prevod v eni knjigi z reprodukcijami Valentina Omana je izšel ravno v letu slovenske osamosvojitve. A prevajalca to ni ustavilo, verze in celotno pripoved je ponotranjil do te mere, da je pesnitev postala del njega. V zbirkah esejev, ki jih je pisal v poznejših letih, se k Danteju vedno znova vrača.

O tem pričajo zapisi, ki jih je založba Slovenska matica ob pomoči avtorjeve vdove izdala v letošnjem letu. V prvem delu knjige je nanizanih trinajst esejev, ki se dotikajo prav spevov Božanske komedije. Vsak esej se začne s citatom, ki ga nato razširi v daljše razmišljanje, povezano tudi z drugimi filozofi, ki jih je Andrej Capuder prav tako dobro poznal (sv. Avguštin, Bergson, citati iz Svetega pisma …). Ob koncu slehernega besedila bralcu namigne, kaj mu lahko Božanska komedija ponudi danes. Da ne gre zgolj za neko pradavno besedilo, s katerim se morajo mučiti srednješolci, ampak da besedilo ohranja zunanjo in notranjo lepoto za vedno.

V drugem delu so nanizana Capudrova razmišljanja o tem in onem, o večnih temah. Na prvi pogled morda zvenijo težje razumljivo, a se ob večkratnem, zbranem in potrpežljivem branju razkrije njihova globina. Za bralce, ki iščejo kratke, a vsebinsko močne podobe namesto površnih in na prvi pogled lažje dojemljivih.

Oba dela knjige sta ostala torzo avtorjevega opusa, od tod tudi skupni naslov Nedokončani spisi. Založba Slovenska matica je knjigo uvrstila v zbirko Knezova knjižnica kot njen trideseti zvezek. Zbirka je bila zasnovana že davnega leta 1894, znova obujena pa je bila leta 2021.