Hendrik Groen

Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in 1/4

4,3

(24)

Žanr	družbenokritični roman, humoristični roman, dnevnik
Narodnost	nizozemska književnost
Kraj in leto izida	Ljubljana, 2016
Založba	Mladinska knjiga
Ključne besede	Družabno življenje, Medosebni odnosi, Domovi za starostnike, Stari ljudje
Prevod	Stana Anželj

Število strani

393

13-14 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Kako v domu upokojencev z življenjem narediti še kaj

Pisec necenzuriranih dnevniških zapisov Hendrik Groen, prebivalec doma upokojencev v Amsterdamu, se kljub častitljivi starosti precej razlikuje od svojih sostanovalcev. Telesno in duševno je v formi, rad bere, s politično situacijo je na tekočem, še vedno ga zanima veliko stvari – drugačen je od večine starčkov, ki mu z nenehnim tarnanjem, pritoževanjem pa tudi hudobijo močno načenjajo živce. Ko v dom pride Eefje Brand, še vedno očarljiva stara gospa, Hendrik v njej najde zaveznico in sorodno dušo. S peščico optimistično mislečih ustanovijo društvo Starine, ne pa crkovine, kjer si z organizacijo zanimivih izletov vračajo voljo do življenja. Leta in bolezni pa naredijo svoje … Hendrik Groen, nizozemski avtor pod psevdonimom, je s svojim dnevnikom, kjer se prepletajo humor in grenke resnice o starostnih tegobah ter životarjenju v domski oskrbi, ustvaril uspešnico z nepozabnim glavnim junakom – starim kar 83 let in četrt

Prispeval(a): Anica Derganc, Mestna knjižnica Ljubljana

Danes se je gospod Schaft izmuznil skozi odprta vrata oddelka za dementne in se nam pridružil pri kavi. Nadvse ponosno nam je pokazal svojo novo zapestnico. Trdil je, da mu jo je dala tašča. Na njej je pisalo: “Ne reanimirajte me.” “Veste, kaj to pomeni?” ga je pozorno vprašala Eefje. Ne, tega ni vedel. Mislil je, da je nekako povezano z ženskami. “Mislite z animirdamami?” “Ja, tako ja.” Vprašal sem ga, ali je prepričan, da mu je zapestnico dala tašča. Nakar se je začel tako na glas smejati, da ga je posilil kašelj in se je skoraj zadušil. To je pritegnilo pozornost sester in odpeljale so ga nazaj na varovani oddelek, tako da še zmeraj ne vemo, kdo deli zapestnice. (str. 117)