Za dve luni hoda

Žanrmladinski roman, problemski roman, psihološki roman
Narodnostliteratura ZDA
Kraj in leto izidaIzola, 2019
Založba
Prevod Ana Ambrož Strle
Ključne besede Dekleta, Družina, Družinski odnosi, Duševna stiska, Ločitev, Medosebni odnosi, Nesreče, Potovanja, Prijateljstvo, Pustolovščine, Smrt, Stari starši
Število strani

255

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

8-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Ko si mame vzamejo čas zase, gre vse navzdol

Sal je živahna trinajstletnica, edinka, ki je z ljubečima staršema še do pred letom dni preživljala čudovito otroštvo na stari kmetiji sredi idilične narave. Nekega aprilskega dne pa je mama nepričakovano zapustila družino, obupani oče se je s hčerko odselil iz Kentuckyja v Ohio, v pusto mestece brez naravnih danosti. Sal sicer družbe ne manjka, spoprijatelji se z Phoebe, deklico iz soseščine, vendar v duši hudo trpi. Dobrodušna, malce ekscentrična stara starša vnukinjo povabita na potovanje z avtomobilom, med potjo se ustavljajo v krajih, iz katerih je ubežna mamica pošiljala razglednice. Med vožnjo Sal radovedni babici pripoveduje zanimivosti o prijateljici Phoebe ter njeni družini, vendar se vedrine in dogodivščin poln izlet nenadoma tragično zaplete. Roman, poln presenetljivih preobratov, je nevsakdanja zgodba o iskanju smisla in identitete tako odraslih kot njihovih otrok, o življenjskih udarcih, ki spreminjajo nravi pa tudi o sprijaznjenju, odpuščanju in novih začetkih.

“Človek ni ptica. Človeka ne moreš kar vtakniti v kletko.” “Pa ne bi smela oditi … Če ne bi odšla …” “Sal, prepričan sem, da se je nameravala vrniti.” Prispela sva do hiše, vendar nisva vstopila. Sedla sva na stopnice pred verando. Oči je rekel: “Ne moreš predvideti – človek ne more predvideti – nikoli ne veš …” Pogledal je stran in tako kot on sem se tudi sama počutila skrajno nesrečno. Opravičila sem se za svojo zlovoljnost, s katero sem ga razburila. Roko je ovil okoli mene in skupaj sva obsedela na verandi, dva človeka, tako scela uboga in izgubljena. (str. 127)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Za dve luni hoda.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 213
Komentarji: 0
Število ocen: 6
Želi prebrati: 16
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 7

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja