Wittgensteinov nečak : prijateljstvo

Žanravtobiografski roman
Narodnostavstrijska literatura
Kraj in leto izidaCelovec, 2007
Založba
Prevod Lučka Jenčič
Ključne besede Boemstvo, Bolezen, Dunaj, Medosebni odnosi, Pisatelji, Posebneži, Prijateljstvo, Umetniki, Umiranje
Število strani

90

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

3-3 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Govor, ki ga ni bilo

Knjiga je izpoved o tem, kako je pisatelj Thomas Bernhard doživljal plime in oseke svojega druženja s Paulom Wittgensteinom (1907–1979), nečakom filozofa Ludwiga Wittgensteina. Pripoved ustvarjajo trije vsebinski valovi: utrinki iz Paulovega posebnega življenja, Bernhardova čustva do prijatelja in Bernhardov pogled na avstrijsko literarno sceno. Tako spoznamo Paula Wittgensteina, izjemnega poznavalca klasične glasbe in obiskovalca opere, strastnega navdušenca nad avtomobilskimi dirkami, ekscentričnega in iz lastne družine izobčenega boema, ki po različnih epizodah vse pogosteje pristane v psihiatričnih bolnišnicah. Bernhard poglobljeno in iskreno izpoveduje svoja čustva do človeka, ki je bil pogosto edini, ob katerem se je pisatelj počutil razumljen, intelektualno in srčno na isti valovni dolžini, od poznavanja glasbe ali umetniške osamljenosti, vse do skupnih vsakdanjih obsesij, kot sta preštevanje stvari ali hoja po tlakovcih izključno po strogem sistemu. Skupaj sta obiskovala Dunajske kavarne, izogibala sta se literarnim kavarnam, do katerih je imel Bernhard zelo odklonilen odnos (kakor tudi avstrijski literarni krogi do njega zaradi pisateljevega odkritega negativnega odnosa do Avstrije, izjemne kritičnosti in ne redkih škandalov ob njegovih delih). Bernharda spremljamo od začetnega navdušenja nad izjemnim Paulom Wittgensteinom, skozi preobrazbo prijateljstva v medčloveško oddaljevanje, vse do končnega umika, ko prijateljstvo v pisateljevem srcu utone v prvinskem človeškem strahu pred telesnim propadanjem in smrtjo – čustva, ki si jih je gotovo težko priznati in predelati. Bernhard je to naredil mojstrsko – na videz preprosto izhodišče (srečanje dveh prijateljev, ki sta istočasno v različnih paviljonih iste bolnišnice – Bernhard na pulmologiji, Paul Wittgenstein na psihiatriji) se razvije v izjemno rafinirano literarno pričevanje o delčku zelo kompleksnega Bernhardovega življenja.

Seveda ni bil več tisti, ki jih je leta, desetletja privlačil, zabaval in vzdrževal, ki je njihov stupidni dolgčas krajšal s svojimi neizčrpnimi norčijami iz vsega sveta in s svojimi smešnicami in anekdotami njihovi dunajski in zgornjeavstrijski topoumnosti postavljal nasproti to, česar sami niso bili nikoli sposobni. Čas njegovih absurdnih poročil s potovanj po vsem svetu, tako kot njegove brezobzirne karakterizacije in torej dejanskega razkrinkanja njegove družine, ki ga je zaničevala, da, nazadnje samo še sovražila, ki jo je sam vedno označeval z največjim veseljem do ironije in sarkazma kot neizčrpen kabinet kuriozitet katoliško-judovsko-nacionalsocialistične vsebine, in z vsemi njegovimi prirojenimi teatralnimi sposobnostmi, je bil dokončno mimo. (Str. 82-83)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Wittgensteinov nečak : prijateljstvo.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 81
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja