skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Skrivnost Agathe Christie

Marie Benedict zase pravi, da je pisateljica s poslanstvom. Iz zgodovine namreč obuja pomembne ženske in njihove zgodbe prikazuje v današnji luči. Pisateljski navdih je tokrat našla v življenju ene najslavnejših in najuspešnejših pisateljic – Agathe Christie.

Ta je ustvarila nekatere izmed najbolj prepričljivih, napetih in obenem presenetljivih kriminalk. A tudi njeno zasebno življenje že dolgo časa skriva zagonetno in do danes nepojasnjeno uganko. Decembra 1926 je Agatha Christie nenadoma izginila. Preiskovalci so ob velikem zanimanju javnosti sprožili obsežno iskalno akcijo, čez enajst dni pa se je pisateljica enako skrivnostno spet pojavila. Le kaj bi lahko bil vzrok za to izginotje?

Marie Benedict nas popelje v preobratov polno, napeto zgodbo, ki se prav lahko kosa z najboljšimi detektivskimi zgodbami same slavne pisateljice.

V tvoji koži

Zgodba nas popelje v London, v center za rekreacijo in zdravje, kjer si dve popolnoma različni ženski Samantha in Nisha pomotoma zamenjata športni torbi, kar privede do dodatne zmede v njunem že tako kaotičnem življenju. V knjigi se prepletata življenjski zgodbi preproste Samanthe, ženske srednjega razreda, ki se močno trudi, da bi obdržala službo, svojo družino in bolno prijateljico in je že povsem izgorela ter vzvišene Nishe, katero je njen bogati mož pravkar zamenjal z mlajšo pomočnico ter ji odvzel vse ugodnosti, ki jih je poznala zadnjih dvajset let zakona. Nenavadno, ampak, da bi se lahko potegovala za delež svojega zakona mora možu priskrbeti izgubljene čevlje, ki so bili v zamenjani športni torbi.

Kakor pogosto slišimo, prave prijatelje in pomembne stvari zagotovo spoznaš v slabih časih in avtorica nam prav to prikaže v tej zgodbi ter nas opomni kaj in kdo je pomemben v našem življenju.

Lomilec duš : [psihološka srhljivka]

Naslovni lik romana Lomilec duš, napete psihološke srhljivke Sebastiana Fitzeka, ki velja za trenutno enega najbolj branih nemških pisateljev, je skrivnostni zločinec, ki ugrablja mlade ženske in jih podvrže grozljivemu psihičnemu trpljenju, nato pa jih duševno zlomljene spusti na prostost. Roman se skoraj v celoti odvije v notranjosti prestižne psihiatrične klinike, katere osebje in pacienti neke noči obtičijo v snežnem metežu, zaradi katerega je klinika nenadoma odrezana od ostalega sveta. Povrhu tega pa se razve, da je v kliniko vdrl sam Lomilec duš, kar med prisotnimi sproži paniko in krut boj za preživetje vse do nastopa jutra.

Fitzekov skrivnostni in napet roman pušča gledalca v negotovosti vse do zadnje strani, hkrati pa izpostavi pogosto spregledane razsežnosti psihičnega nasilja, ki je včasih še bolj neusmiljeno in brutalno od fizičnega.

Ime mi je Lucy Barton

V najnovejšem prevedenem delu Pulitzerjeve nagrajenke Elizabeth Strout spremljamo prvoosebno pripoved Lucy Barton, ki mora nekaj mesecev preživeti v bolnišnici v New Yorku. Lucy bralcu niza spomine iz svojega otroštva v Illinoisu, ko je odraščala v revščini skupaj z bratom in sestro, za kar je bila v družbi ali zasmehovana ali pomilovana. Spomini in življenjske zgodbe njenih znancev še bolj pridejo na plan s prihodom njene matere v bolnišnico. Med tem, ko jo njena mama budno spremlja in ji je tam za oporo, iz njunih pogovorov in Lucyjinih lastnih spominov razberemo naravo njunega razmerja in okoliščin, v katerih je Lucy rasla.

Pisateljica z enostavnim pripovedovalskih slogom odpre številna družbena vprašanja: revščina, kompleksen odnos z materjo, družinsko nasilje, spolna usmerjenost, AIDS. Spopada se s strahom, jezo in odpuščanjem. Pomankanje zdravega odnosa z materjo in očetom, želja po pisanju, zakon in ljubezen do njenih dveh hčera, Lucy hrkati ovirajo in spodbujajo. Bralec je postavljen v kožo nekoga, ki je bil večino življenja na robu družbenega kroga. Toda Lucy Barton vztraja pri svojem poskusu biti srečna, četudi se njene odločitve lahko komu zdijo neprizanesljive. Spomini in utrinki pa so tisti, ki jih mora vsaj zapisati, četudi česa ne zmore izreči na glas.

Elizabeth Strout je prejemnica Pulitzerjeve nagrade za roman Olive Kitteridge. Pričujoči roman Ime mi je Lucy je prvi v zbirki štirih romanov, ki je preveden v slovenski jezik.

Zgodbe iz labirinta

Marjan Tomšič (1939-2023), eden od najbolj znanih predstavniko slovenskega magičnega realizma, se v svojem zadnjem delu posveča obdobju pandemije covida-19 v Sloveniji. Zgodbe, ki so bile spisane med pomladjo 2020, ko je bila v Sloveniji zaznana prva okužba z virusom in poletjem 2023, v ospredje postavljajo pisateljev alter-ego, človeka, ki po sili razmer pristane v izolaciji in pasivno spremlja spreminjanje sveta tam zunaj. Dogodki, katerim je v tem obdobju priča, pogosto sežejo izven materialnega sveta in pridobivajo elemente iracionalnega in fantastičnega. V zgodbah človek nenadoma postane nepomemben in zgolj marioneta pod nadzorom mogočne Narave.

Nekonvencionalno zgrajen roman, ki ga je moč brati tudi kot zbirko kratkih anekdot iz čudaškega vsakdanjega življenja, v svojem naslovu skriva skrivnostni labirint. Labirint, kjer so zbrani spomini, spoznanja in pisateljeve literarne refleksija sveta, ki mu je hkrati racionalen kot tudi absurden.

 

Imam petnajst let in nočem umreti

Avtobiografski roman pisateljice, rojene v Budimpešti, je ganljiv spomin o doživljanju grozot 2. svetovne vojne, nastal po njenih dnevniških zapiskih. Dogajanje je postavljeno v Budimpešto med neusmiljenim 50 dnevnim obleganjem mesta, ki ga je zasedla nemška vojska, osvoboditi pa ga je prišla sovjetska Rdeča armada. Christine pripoveduje o boju za preživetje svojih staršev in sosedov, ki so obleganje morali preživeti v kleti. Bralec lahko tako skozi njene oči spremlja uničenje, strah in obup, ki prežemajo meščane. Kljub strašnim okoliščinam pa Christinina močna volja po preživetju izžareva željo po normalnem, mirnem življenju. Pripoved je hkrati srce parajoča in navdihujoča, poleg strašnih dogodkov poudarja tudi vzdržljiv duh tistih, ki so jo preživeli. Knjigo priporočam bralcem, ki jih zanimajo osebne zgodbe in življenje v vojnem času, kar je na žalost večno aktualna tema.  Tudi zaradi novih vojnih žarišč v današnjem času je treba posegati po tovrstni literaturi, saj so spomini o preživetju v času peklenskih razmer nujni za širjenje obzorja in ostanejo v podzavesti, saj se lahko podoben scenarij zgodi kjer koli in kadar koli, vojne pa so in bodo sestavni del človeškega obstoja. Knjiga je napisana tako, da mlada protagonistka v nemogočih razmerah še vseeno ohranja pozitiven pogled ter upanje, pričakovanje po svetli prihodnosti in je hkrati tudi opomin na moč, ki jo imajo mladi pri izgradnji boljšega sveta v prihodnosti.

Pripeljite obtožence

Pripeljite obtožence je druga knjiga zdaj že znamenite trilogije britanske pisateljice Hilary Mantel. Zgodba, ki v ospredje postavi Thomasa Cromwella – kovačevega sina, nizkega rodu, ki se s svojo iznajdljivostjo in premetenostjo dokoplje do položaja kraljevega tajnika in postane eden najtesnejših sodelavcev, če ne celo zaupnikov, Henrika VIII – se prične v prvi knjigi Wolf Hall, nadaljuje v pričujočem delu, zaključi pa se v knjigi Zrcalo in luč, ki bo v slovenščini izšla že kmalu. Tudi za drugi del trilogije je avtorica – podobno kot za prvega – prejela prestižno nagrado booker, vse tri dele pa je v slovenščino z odličnimi prevodi prenesla Dušanka Zabukovec.

Knjiga takoj nadaljuje zgodbo prejšnjega dela, za vse, ki jim je spomin na Cromwella že nekoliko zbledel, je na prvih straneh sijajen opis omenjenega protagonista: Nihče ne ve, kod vse je bil in s kom vse se je srečal, in tega se mu prav nič ne mudi razkrivati. V kraljevi službi si nikdar ne prizanaša, pozna svojo vrednost in zasluge ter skrbi, da je nagrajen … Spretno zna napeljati vodo na svoj mlin, človeka očara ali podkupi, se mu prilizuje ali grozi … Toda kadar se mu nasmehne gospa Fortuna, jo že čaka na pragu, pripravljen, da odpre vrata ob njenem prvem plahem trkanju. Omenjene lastnosti Cromwell tudi v nadaljevanju zgodbe spretno izkorišča, a vselej obstaja možnost, da Fortuna svoje kolo zasuče tudi v drugo smer, sploh če ji pri vrtenju pomaga nepredvidljivi in muhasti kralj. To na svoji koži občuti tudi Henrikova druga žena, Anne Boleyn, ki kaj kmalu zapade v kraljevo nemilost – posledično seveda v nemilost njegove desne roke.

Kaj je razlog, da je bila knjiga tako dobro sprejeta pri bralcih in kritikih? Vsekakor dovršeni liki, pri večini njih sta v ospredju predvsem samoljubje in iskanje koristi zase, kar vsak izraža na sebi lasten način, in brezhibni dialogi, ob katerih se bralec velikokrat namuzne. Knjiga je sicer manj zajetna kot njena predhodnica, a še vedno precejšen zalogaj, imenitno vzdušje pa poskrbi za hitro obračanje strani. A najbolj v ospredju in fascinanten je prav lik Thomasa Cromwella, njegova razmišljanja, postopno spreminjanje v neusmiljenega izvrševalca kraljeve volje. Če se v prvem delu knjige v mislih velikokrat vrača v preteklost, podoživlja dogodke iz mladosti in misli na ljube umrle (Ko hiša potihne, ko vse njegove hiše potihnejo, se po stopnicah sprehajajo mrtvi.) – in kot v prvem delu trilogije vzbuja občutek skoraj pozitivnega junaka –  se v nadaljevanju spreminja v pragmatičnega in nemilostnega preganjalca kraljice in njenih domnevnih ljubimcev. Kaj se je dogajalo v resnici, sploh ni važno, kralj si je zaželel krivcev za neuspel zakon in Cromwell mu jih je, tudi zavoljo osebnega maščevanja, z veseljem dostavil. Tudi na vrhuncu svoje moči in kljub navideznemu tovarištvu s kraljem, pa je Cromwellu vseskozi jasno, da mu lahko vladar – kot že marsikomu poprej – v navalu jeze v hipu odvzame vse.

Za vse ljubitelje odlične literature – tudi za tiste, ki so o angleški zgodovini in usodi nastopajočih oseb v romanu malce bolje poučeni – je branje knjige Pripeljite obtožence in celotne trilogije prvovrstno in malodane nujno.

 

Notranje bogastvo otrok : knjiga je namenjena spodbujanju razvoja ter premagovanju izzivov, ki jih imajo pri branju bralci začetniki ter otroci z disleksijo.

Kot mirne, preproste in srčne bi lahko opisali osem pesmi in dve zgodbi, ki sta jih v knjigo s pomenljivim naslovom zbrala mama Maja in sin, takrat prvošolec, Žan. K temu pa sta dodala še kratke odgovore petih otrok na vprašanje kako dojemajo notranje bogastvo. Kar je vsekakor tema, ki zanima tudi odrasle, nekaj kar se po mnenju večine izgublja v sodobnem načinu življenja. In lahko predstavlja dobro iztočnico za pogovor v družini, v vrtcu in šoli.

Knjiga se prične s pesmijo, ki nas (ne glede na leta) pospremi v spanec, naslednje pesmi se skozi vsebino dotaknejo šole, naglice, pomena ustnega zdravja, razumevanja letnih časov, hvaležnosti staršem iz zornega kota otroka. Kratki navdihujoči zgodbi spregovorita o sklepanju prijateljstva, odnosu do materialnega bogastva, osamljenosti, drugačnosti, sprejemanju, solidarnosti in pomenu ljubečega okolja. V spremni besedi avtorja razkrijeta, da si želita pomen notranjega bogastva približati predvsem mlajšim in poudarita, da lahko odrasli z zgledom pripomoremo k temu. Svojo knjigo tako pred bralce postavljata kot opomnik in zgled. Obenem je knjiga primerna za bralce začetnike, ki se urijo v branju velikih tiskanih črk in bralce z disleksijo ter dobra ideja za morebitne deklamacije v vrtcih in šolah. Knjigi so založniki dodali še delovni list za mlajše otroke in knjižico, ki pred bralca prinaša še nekaj pesmi o različnih vrednotah ter prostor za razmislek o njih.

V poznem poletju

Bralcu avtorica ne prizanaša. Že takoj na začetku jasno sporoči, da zgodbo pripoveduje mrtev otrok. V poznem poletju, 16. avgusta 1993, se je v vasi  Kiseljak v Bosni in Hercegovini zgodil vojni zločin. Ubitih je bilo 43 nedolžnih civilistov, med njimi je bilo največ žensk in otrok. Ena izmed žrtev je bila Ivana, ki je živela štirinajst poletij, to je zgodba njenega zadnjega. Avtorica sicer tudi poskrbi, da bralec zlahka pozabi na temo romana. Nikjer neposredno ne omenja vojne,  slutimo jo skozi razbita okna, pomanjkanje elektrike in tople vode, selitve na varne lokacije. Vse deklice so oblečene v enake pisane obleke, ki so prispele s humanitarno pomočjo. Ivana se v kratkih stavkih spominja lepih trenutkov. Zgodba nima kronološkega zaporedja, skače iz sedanjosti v preteklost, vse skupaj pa se zlije v pretresljivo celoto. Resničnost iz začetka romana udari bralca, zazibanega v barve, vonje in okuse poznega poletja, kot kladivo po glavi. Paradižnikova mezga iz prevrnjenega kotla se meša s prelito krvjo ranjenih in mrtvih. Pozno poletje iz romana bo bralec prav gotovo še dolgo nosil v sebi.

4000 : po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevesekdo

Satirični roman, ki vedno bolj prerašča v distopijo, je Ivan Tavčar napisal leta 1891, nastal pa je kot njegov literarni odziv na zelo zaostreno politično situacijo med slovenskim liberalnim in konservativnim taborom. Ta razkol naj bi sprožil slovenski teolog in literat Anton Mahnič, Tavčarjev vrstnik in vseživljenjski politični nasprotnik. Ivan Tavčar je v svojem romanu za glavnega literarnega junaka postavil samega sebe in sicer ga Bog približno 2000 let po njegovi smrti ponovno obudi v življenje. Izteče se mu namreč dolga kazen zaradi napuha, smrtnega greha, ki ga je zagrešil v zemeljskem življenju, sedaj pa mu Bog izpolni željo, da gre pogledat, kako se po tem ogromnem časovnem zamiku godi Slovencem. A njegovo veselo pričakovanje hitro zamre, ko na tem popotovanju naleti na podobo skrajno totalitarne družbe, ki naj bi bila oblikovana po Mahničevih načelih.

Njegova Ljubljana je sedaj z obzidjem obdana Emona, glavno mesto ne le Slovenije, ampak obširnega območja z imenom Papeška provinca številka LII. Tavčarjevo ljubo mesto iz konca 19. stoletja, v katerem je kasneje daljše obdobje tudi županoval, ni vstopilo v svetlo prihodnost, ampak je poniknilo v mračno preteklost. »Zemlja ni vredna, da bi bil človek dvakrat ustvarjen zaradi nje,« ugotovi naš junak, ko naleti na skrajno obliko teokracije, kjer več ni ločitve na cerkveno in posvetno oblast, ampak je ta zadnja popolnoma podrejena prvi. Vladajoči sloj je izključno duhovščina, položaj žensk je popolnoma brezpraven, kazni so drakonske, vsi jeziki razen latinščine pa so skorajda izginili. Velja načelo, da je ljudstvo ustvarjeno zaradi duhovnikov in ne duhovniki zaradi ljudi. Cerkvena birokracija se razrašča v neštetih uradih za obrambo tega ali prepoved onega, kot znak v nebo vpijočega licemerja pa je v rokah nadškofov tudi edina dovoljena gostilna. V posebno težkem položaju so tujci, ki zaidejo v mesto: »To ni karsibodi, ako sili v mesto takšen tujec. Morda je krivoverec in sam Bog ve, kakšne peklenske nauke nosi v rokavih svojih.«

Kljub neštetim asociacijam, ki jih ob branju dobivamo zaradi družbenih zaostrovanj v naši neposredni sedanjosti, se morda postavlja vprašanje, kako je to Tavčarjevo delo, ki se nam celo z današnjega vidika zazdi bogokletno, preživelo v 19. stoletju, ko je bila religija vendarle splošno razširjena in povsem vpeta v vsakdanje življenje. A pri tem je treba poudariti, da tudi sam Tavčar nikakor ni bil ateist, obsojal je le skrajne oblike zanikovanja človeške narave, neštete prepovedi in mržnjo, kar naj bi v svoji filozofiji razvijal Anton Mahnič in z njo udrihal po svojih literarnih sodobnikih in predhodnikih, češ da kvarno vplivajo na družbo. Mahnič je podpiral in razglašal strogo, maščevalno in neusmiljeno podobo boga. Tavčar nasprotno poudarja, da naj bi ta bil vendarle mnogo več od neizprosnega sodnika, predstavljal naj bi ljubezen in kot zapiše v romanu bil »najslajše tolažilo otrokom mojim na Zemlji«. V romanu je izpostavljen pogrom nad intelektualci in predvsem ženskami. Tem zadnjim se v letu 4000 zgodi Gilead. In ni si potrebno zamišljati neke fantastične distopične družbe, dogaja se morda NE tukaj, vsekakor pa ZDAJ, pri čemer ni prav nobenega zagotovila, da slej kot prej ne prestopi tudi domačega praga. Margaret Atwood, avtorica znamenite Dekline zgodbe, pravi, da se vsaka od grozot, ki jih je opisala v knjigi, dogaja nekje na svetu. In če se vrnemo k Tavčarju – čeprav je Zemlja v njegovem romanu sprejela Mahničeve smernice, jih nebesa niso. Ivan Tavčar se svojemu nasprotniku maščuje tako, da mu podeli vlogo literarnega lika doktorja Toneta od zelene Soče, ki po nebeških pokrajinah opravlja nekakšne hišniške naloge. Sizifovsko čisti tla, ki jih neprestano maže z lastnim znojem, in s težkim zlatim ključem odpira vrata vsem dušam, ki jih spustijo v nebeško kraljestvo. Vendar največja kazen ni, da se mu je od prenašanja ključa na hrbtu naredila grba, ampak da mora v nebesa kdajpakdaj spustiti tudi kakšnega liberalca. Za dobro mero uravnoteženosti pa skuša biti avtor kritičen tudi do sebe. Omenili smo že kazen zaradi pretirane samozavesti oziroma napuha, ki ga je doletela po smrti. To lastnost premožnemu in uspešnemu pisatelju ter politiku zlahka pripišemo, čeprav v njegovih delih najdemo tudi močne identifikacije s preprostim ljudstvom in kraji, iz katerih je izhajal, preden se je priključil ljubljanskemu meščanstvu. S tem Tavčarjeve ironične samoanalize še ni konec, resno se sprašuje, ali ima med svojimi literarnimi in političnimi sopotniki sploh kakšnega prijatelja. Bog mu je namreč za potovanje na Zemljo odobril družabnika, a vsak izmed umrlih znancev, ki jih poprosi za družabništvo in jim s tem ponudi ponovno rojstvo, ga zavrne. Med njimi zlahka identificiramo Frana Levstika, Josipa Jurčiča pa še koga drugega, s čimer Tavčar namigne na odnose v skupnem literarnem in političnem taboru, ki so polni vzponov in padcev.