skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Ptice si pripenjam na prsi

Pesniški prvenec Mete Blagšič je razdeljen na štiri poglavja: Nastavki, Odtisi, Čreda in Gnezda. Že sami naslovi nakazujejo tematsko razpoloženje zbirke, v kateri se prepletajo narava, telesnost, bližina in spomin. Posamezne podobe se v pesmih večkrat vračajo, včasih predrugačene ali postavljene v nov kontekst, kar ustvarja občutek notranje povezanosti in kroženja motivov.

Kot v spremni besedi zapiše Lidija Gačnik Gombač: »Avtorica upesnjuje dvojino, spolni akt, zgodnje poletje, naravo, vodo, veter, mesta, gore, reke, roke, družino, drevesa, črede, jate, krdela, sonce, sence, travnik, polje, sadovnjak, otok, sneg, spominja se babice. Najbolj izstopa dvojina; dogaja se na ozadju narave in njenih pojavnosti.« Prav motiv dvojine – bližine dveh, odnosa, dotika in skupnega doživljanja sveta – je eden osrednjih poudarkov zbirke.

Pesmi so zaznamovane z občutljivim opazovanjem narave in njenega ritma. Naravni motivi niso le kulisa, temveč živ prostor, v katerem se odvijajo človeška čustva, spomini in odnosi. Podobe vode, vetra, ptic, dreves in živali ustvarjajo občutek pretočnosti in gibanja, hkrati pa poudarjajo povezanost človeka z naravnim svetom. Avtorica bralca spusti v svojo intimo – v drobne, pogosto tihe trenutke občutenja, bližine in samorefleksije. Njena poezija je nežna, a hkrati čutna; odprta za interpretacije in notranje odzive bralca. Pesmi delujejo kot tok, ki se počasi preliva skozi misli in občutja ter vabi k počasnemu, poglobljenemu branju.

Ptice si pripenjam na prsi je zbirka za osebno in intimno branje, za trenutke tišine in premisleka. Bralca spodbuja k razmišljanju o sebi, odnosih in naravi, ki nas obdaja. Prosto in svobodno, kot ptice iz naslova, se lahko prepustimo njeni poetiki in dovolimo, da nas nagovori s svojo subtilno občutljivostjo in lirično močjo.

Doberdob: vojni roman slovenskega naroda

Doberdob je zgodovinski in avtobiografski roman Prežihovega Voranca, ki je prvič izšel leta 1940. Sledi vzoru dela Na zahodu nič novega avtorja Ericha Marie Remarqua.

Roman se osredotoča na krvave boje na Doberdobski planoti med Trstom in Gorico, kjer so se odvijali eni najhujših spopadov soške fronte med prvo svetovno vojno. Razdeljen je na štiri dele, pri čemer sta prva dva avtobiografska in opisujeta avtorjev vstop v avstro-ogrsko vojsko ter njegovo dezertacijo k Italijanom. Tretji in četrti del pa problematizirata težave v 17. pehotnem polku.

Zgodba ni podana linearno, temveč ciklično, z nenehnimi prehodi med različnimi časovnimi obdobji. Voranc uporablja dokumentaristično tehniko po vzoru Emila Zolaja, pri čemer se sklicuje na natančne zgodovinske dogodke, omejene na opisovanje dogajanj v vojaškem zaledju.

Doberdob je pomembno literarno delo, ki s svojo edinstveno perspektivo ostaja ključno delo v slovenski literaturi na temo prve svetovne vojne.

Obljuba

Z več glasovi kaskadno zapisana družinska saga se dogaja v časovnem obdobju štiridesetih let in zajema prelomno obdobje prehoda apartheida v demokracijo vse do sedanjosti oz. do odstopa južnoafriškega predsednika Jacoba Zume. Političnemu dogajanju sicer sledimo zgolj v medlo nakazanih okvirih, kot prikaz napetih in z njim pogojenih okoliščin pa je za razumevanje zgodbe vendarle pomembno – predvsem v sporočilu, da je ne glede na politično spremenjena dejstva duh apartheida v deželi ostal prisoten in se delitve na ene (belce) in druge (temnopolte) v življenjih in čustvih niso preprosto izkoreninile. Ključna nosilka zgodbe, ki jo avtor izpiše skozi štiri družinske pogrebe, je Amor, najmlajša v družini, ki skrita v kotu sobe sliši obljubo očeta umirajoči materi, da bo izpolnil njeno zadnjo željo: temnopolti služkinji Salome, ki je pri družini že od svojih rosnih let in je bila tudi edina, ki je zanjo požrtvovalno skrbela v času njene bolezni, naj zagotovi lastništvo nad hišo, v kateri živi. Obljuba v času njegovega življenja ni izpolnjena, saj jo zataji, pa tudi če bi jo hotel izpolniti, bi bilo lastništvo nepremičnine temnopolte sužnje v času njegovega življenja še vedno nezakonito. Čeprav so se zakoni v nadaljnji prihodnosti spremenili, pa o tem ne želijo ničesar slišati niti drugi člani družine, ki skrhani, nepovezani in vsak na svoj način zapleteni (o čemer se pisatelj v vsakem poglavju detaljno razpiše) med seboj tudi sicer niso zmožni prav dobro komunicirati. Ni nujno, lahko pa je prelomljena obljuba tista, ki jih na neobičajne načine stane lastnih življenj, razen Amor, ki se družini in dediščini, ki naj bi ji pripadala, povsem odpove in poskrbi, da je pravici na koncu vendarle zadoščeno. Damon Galgut je za roman Obljuba, s katerim je prikazal predvsem vpliv časa na družino, državo, njeno politiko in na zgodovinsko-politično pogojene predstave o pravičnosti, prejel prestižno literarno nagrado booker in je poleg Nadine Gordimer in J. M. Coetzeeja tretji prejemnik te nagrade iz Južne Afrike.

Pesmi štirih

Pesmi štirih so zbirka, ki združuje pesmi štirih uglednih slovenskih pesnikov: Cirila Zlobca, Janeza Menarta, Toneta Pavčka in Kajetana Koviča.

Zbirka je prelomna, saj v ospredje postavlja človeka in njegova intimna doživetja, kar predstavlja pomemben premik od poezije, ki jo je promovirala komunistična partija za širjenje politične ideologije. Ta intimistična usmeritev se vrača k romantičnemu pojmovanju človeka, a hkrati ohranja tradicionalne vzorce, značilne za predvojno, medvojno in povojno poezijo.

Pesmi štirih zaznamujejo čustvena globina, osebna refleksija in univerzalna tematika, ki nagovarja človeško izkušnjo. Pesniki v zbirki raziskujejo temeljna vprašanja bivanja, ljubezni, smrti in narave, kar zbirki daje brezčasen in univerzalen značaj.

Poker

Poker je prva pesniška zbirka znamenitega slovenskega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je korenito preoblikovala slovensko književnost. V tej zbirki Šalamun mojstrsko prepleta igro z jezikom in svetom, kar je bilo za takratni slovenski prostor radikalno in provokativno.

Zbirka neposredno parodizira in izziva slovensko literarno tradicijo, narodnoosvobodilni boj ter koncepte slovenske identitete, s čimer razkriva in ruši obstoječe vrednote. Šalamunova poezija je prežeta z ironijo, ki pogosto deluje kot ostri satirični rez skozi družbene norme in literarne konvencije.

V njegovih pesmih so prisotne modernistične teme, kot sta smrt in nihilizem, vendar Šalamun te teme obravnava brez tesnobe, ki je značilna za njegove predhodnike. Za Šalamuna je vse igra, kar smrti daje drugačen, relativiziran pomen. Na formalni ravni pa njegova poezija eksperimentira z zvočnostjo in vizualnostjo, kar dodatno poudarja inovativnost in drznost njegovega pesniškega izraza.

Zbirka Poker je prelomno delo, ki še danes odmeva v slovenski književnosti in bralce spodbuja k razmisleku o mejah jezika in izraza.

Goražde: Varovano območje: vojna v vzhodni Bosni 1992-95

Joe Sacco, pionir stripovskega novinarstva, bralca popelje v srce pekla bosanske vojne. Skozi pretresljive ilustracije in pristne zgodbe prebivalcev Goražda prikazuje grozote obleganja, ki so med letoma 1992 in 1995 zaznamovale to majhno mesto.

Sacco ne olepšuje resničnosti. Bralca sooča z brutalnostjo vojne, pomanjkanjem hrane in zdravil ter obupom civilistov, ujetih v križnem ognju. Njegova kamera – v tem primeru svinčnik – ne prizanaša nikomur: od ostarelih in otrok do žensk in moških, ki so bili prisiljeni braniti svoje domove.

Goražde: Varovano območje je ganljiv poklon človeškemu duhu v nečloveških razmerah. Sacco s svojimi izjemnimi ilustracijami in empatičnim pripovedovanjem poraja ključna vprašanja o smislu vojne.

Vrnitev domov

Roman je pripoved o človeku srednjih let, ki je intimno razpet med dva svetova. 51-letni slovenski prevajalec Blaž Rowenski si je v Nemčiji z domačinko Sabine ustvaril družino, sin in hči študirata in zapuščata skupni dom v Berlinu. V Sloveniji je Blaž preživel otroštvo, mladost in študijska leta, z založniškimi krogi ima redne poslovne stike, starša sta pokojna, njegova edina sorodnika sta ostarela teta, ki živi v Blaževi rojstni hiši v Ljubljani, in bratranec Edo iz Medvod. V letu 2023 Blaževo ravnotežje zamaje več intimnih stresov: v Ljubljani umre teta in Blaž postane lastnik družinske hiše, v Berlinu Blaža obišče nekdanji bežni kolega s faksa, ki ga prosi za zelo intimno uslugo, povezano s Slovenijo, hkrati se zamaje zakonska idila s Sabine, Blaž začuti sindrom praznjenja gnezda in krizo srednjih let – postane ranljiv, začuti minljivost življenja, vrača se v preteklost … Štirje obiski Slovenije v kratkem času, dogodki in ljudje, ki jih tu srečuje, v njem porušijo 25-letno znosnost in stabilnost večkulturnega življenja v tujini in odprejo številna intimna vprašanja. Roman je zelo aktualen, osrednji motiv večkulturnosti in krize identitete avtor preigrava v prvoosebni pripovedi protagonista, podprt pa je tudi z več stranskimi osebami: posvojenec Oleg ob vojni v Ukrajini trči ob svoj ruski izvor, Blažev prijatelj Horst in zdravnik imata nizozemsko partnerko, Horst je kot mladenič iz vzhodnega Berlina pobegnil na zahod, partner Blaževe hčere Anne je Španec … Med aktualnimi motivi prevladuje naravovarstvo (protestna gibanja v Sloveniji, sanacija požara na Krasu, aktualno poglabljanje v pomembnost dreves in drugi ekološki problemi). Med brezčasnimi motivi je najbolj izrazit motiv moralne dileme med ohranjanjem zrele ljubezni v kontrastu z zaljubljenostjo, prisoten je motiv krize srednjih let, (biološko in nebiološko) očetovstvo, intimna krivda in odpuščanje, družinski odnosi, vračanje v preteklost, ljubezen in prijateljstvo, življenje intelektualcev, prevajalski poklic, medgeneracijske razlike … Svež aktualen roman (tudi z omembo lanskega knjižnega sejma v Frankfurtu pa z večpomenskimi emojiji in WhatsApp sporočilci). Mestoma se pripoved rahlo približa generacijskemu ali “on the road” romanu. Delo pritegne tako s svojo sodobnostjo kot tudi s tenkočutno ubesedenimi brezčasnimi splošno človeškimi motivi. Vsekakor tudi z zanimivo in trdno strukturirano pripovedjo, pogostim izmenjevanjem dialogov in prvoosebne pripovedi, popestrenim z nekaj prijetno liričnimi odlomki in zrelimi spoznanji protagonista, ravnotežjem ženskih in moških literarnih oseb in skrbno ustvarjeno skrivnostnostjo osrednje pripovedi. Mesto romana v celotnem avtorjevem opusu osvetli izčrpna spremna beseda Dušana Šarotarja.

Kar se zgodi, se zgodi v tišini : izbrane pesmi

Lisel Müller je začela pesniti leta 1953, kmalu po mamini smrti (v eni od pesmi beremo: »mamina smrt je ranila hčerko v poezijo«), in za svoje literarno delo prejela številne nagrade, med njimi ameriško državno nagrado (National Book Award) in Pulitzerjevo nagrado. Rojena v nacistični Nemčiji se je z ožjo družino v svojih najstniških letih preselila v Ameriko, kjer je oče dobil status političnega prebežnika, za seboj pa so pustili stare starše in druge sorodnike, ki jih je nekaj pomrlo v koncentracijskih taboriščih. To je bila bolečina, ki se je kot nezaceljena rana v avtoričinem spominu prelila v poezijo – avtorica zapiše: »položila sem svojo žalost v usta jezika, ki je edini žaloval z menoj«. Skozi njene pesmi, ki v tej zbirki predstavljajo izbor iz njenega celotnega opusa in jih lahko v slovenščini beremo prvič, jo spoznavamo kot pronicljivo opazovalko življenja (lastnega in vsečloveškega), ki ugotavlja, da sobivamo kot zunanja, druga verzija samih sebe, ki se zmore razbolena in prestrašena srečevati zgolj na površini; a nič ni večno, zato tudi ni večno boleče; in ni vse belo in lahko, a se lahko navdihujemo in čudimo kljub temu, k čemur nas vzpodbuja upanje – »edini dar, ki ga v sebi ne moremo uničiti, argument, ki zavrača smrt, genij, ki izumlja prihodnost, vse, kar vemo o Bogu«. V njenih pesmih se, poleg vseh slepih trenutkov, ujetih v občutjih srca »s previdnimi mejami, ki jih rišemo in izbrišemo«, zrcalijo tudi figure zunanjih krajin, glasbil, samotnih sanj, škržatov, škorževcev in belih narcis, narave nasploh, ki jo opazuje iz svoje občutljive samote, sidrane v potrebi po tišini in miru; predvsem pa iz njene poezije veje ženskost v vsej svoji čuteči in premišljujoči razdrobljenosti, zasledujoča poslednjo misel, navidezno ali pesniško preroško. In v ozadju vsega najgloblja žalost ter »zvezde, ki so nam dale besedo razdalje, da bi [jo] lahko poimenovali«. Mehko in iskreno, žalobno in čarno, premišljeno in jasno, a tudi subtilno z mnogimi osebnimi in občečloveško-filozofskimi uvidi.

Nikomah poroča

Pričujoče delo je pesem in je pripoved; je ritem v strugi besed, etično oprtih v metafizično iskanje univerzalnega pomena (Resnice) in ugibajoče zazrtih v nebesno zrcaljenega pradavnega spomina, pretakajočega se v žilah zemeljskega časa; je izraz prosojne tišine, ki jo Nikomah, na poti »zatopljen v besedo, ki vodi ga v nevidno notrino« – pesnik sam (!), zasleduje, ranjen z dogodkom, ki mu je bil priča in za katerega ne ve, ali je bil to zločin, nepravda ali pač glorija, in ki »šel je skozi ogenj velikih vojn«, ter se »kot slep, razsvetljen od znotraj« potika po pusti pokrajini. Samotno potovanje torej in prevpraševanje, nekaj, kar je že od nekdaj lastno avtorju poetu, Dušanu Šarotarju, specifičnemu in nepogrešljivemu glasu slovenske literature, ki je s tem delom izpisal vrhunsko, čudovito in mnogoplastno mojstrovino, v kateri se pretakajo, sicer umirjeno, pa vendar, močna, izjemna čustva in ki zgodovinski čas, vse od njegovega nastanka ter preko večnih sporočil grških filozofov – Parmenida, Sokrata, Platona in Aristotela (Nikomah je bil Aristotelov sin), vključno z opomini današnje groze, bolečine – Zaporožje, energetska kriza, potrošništvo, begunci, tihotapljenja in odmevi vojne, združuje v enočasju (Večnosti), zasledujoč blagostanje tihote in obenem nemiren ob vprašujočem ugibanju, ki (mu) odzvanja: ali »je duša ob izteku milenija še vedno živa«? Vrhunsko. Z odlično spremno besedo Diane Pungerčič »Da bi (se v) nas prebudil«, v tem primeru res dobrodošlo ali kar nujno, saj bralcu odstre marsikaj, kar bi morda spričo simbolike, kompleksnosti in globine zapisanega morda prezrli ali celo ne opazili. Za zrele bralce.

Dogodek in druga besedila

Annie Ernaux, dobitnica Nobelove nagrade za književnost, je mojstrica zapisovanja dogodkov skozi fragmente. V njeni drugi knjigi, prevedeni v slovenski jezik, so združena štiri krajša besedila. Gre za popise štirih obdobij v avtoričinem življenju, ki so jo spremenila in oblikovala njeno osebnost. Najobsežnejša zgodba Dogodek opisuje avtoričino soočanje z neželeno nosečnostjo v šestdesetih letih, ko je splav prepovedan. Kot mlada študentka se odloči, da bo splav opravila nelegalno pri “splavuši”. Proces prinaša zanjo večje tveganje, kot si je predstavljala. Dogodek in Gola strast sta doživeli tudi ekranizacijo. Preostale tri krajše zgodbe v zbirki se od smrti obračajo k ljubezni, razhodu in erotiki. Annie Ernaux v literaturi na vidno mesto postavi doživljanje ljubezni in spolnosti ženske, vpete v aktualno družbeno dogajanje. Kljub spremljajočim očitkom in drobnogledu, pod katerim se znajde ženska, ki ima (mlajšega) ljubimca, zagovarja enakopravnost spolov tudi v pravici do užitka. Skozenj kljub bolečim razhodom in prvotnemu nerazumevanju valovanja odnosov postopoma doseže uvid v lastne želje in individualnost. Raste in se razvija. Kratka, zelo intimna besedila se berejo kot dnevniški zapisi, hkrati pa zaradi časovnega preskoka med dogodki in procesom zapisovanja nudijo pogled z distance. Eros in tanatos, osrednja tvar avtoričinih doživljanj, se izrišeta kot ključni navdih za pisanje. Annie Ernaux s podoživljanjem preteklost za(piše) in (pre)živi.