Kar se zgodi, se zgodi v tišini : izbrane pesmi

Žanrpesem
Narodnostliteratura ZDA, nemška literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2023
Založba
Zbirka Sozvezdja
Prevod Miljana Cunta
Število strani

152

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

5-6 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Samota je sidro, ki ga boš vselej nosil s seboj.

Lisel Müller je začela pesniti leta 1953, kmalu po mamini smrti (v eni od pesmi beremo: »mamina smrt je ranila hčerko v poezijo«), in za svoje literarno delo prejela številne nagrade, med njimi ameriško državno nagrado (National Book Award) in Pulitzerjevo nagrado. Rojena v nacistični Nemčiji se je z ožjo družino v svojih najstniških letih preselila v Ameriko, kjer je oče dobil status političnega prebežnika, za seboj pa so pustili stare starše in druge sorodnike, ki jih je nekaj pomrlo v koncentracijskih taboriščih. To je bila bolečina, ki se je kot nezaceljena rana v avtoričinem spominu prelila v poezijo – avtorica zapiše: »položila sem svojo žalost v usta jezika, ki je edini žaloval z menoj«. Skozi njene pesmi, ki v tej zbirki predstavljajo izbor iz njenega celotnega opusa in jih lahko v slovenščini beremo prvič, jo spoznavamo kot pronicljivo opazovalko življenja (lastnega in vsečloveškega), ki ugotavlja, da sobivamo kot zunanja, druga verzija samih sebe, ki se zmore razbolena in prestrašena srečevati zgolj na površini; a nič ni večno, zato tudi ni večno boleče; in ni vse belo in lahko, a se lahko navdihujemo in čudimo kljub temu, k čemur nas vzpodbuja upanje – »edini dar, ki ga v sebi ne moremo uničiti, argument, ki zavrača smrt, genij, ki izumlja prihodnost, vse, kar vemo o Bogu«. V njenih pesmih se, poleg vseh slepih trenutkov, ujetih v občutjih srca »s previdnimi mejami, ki jih rišemo in izbrišemo«, zrcalijo tudi figure zunanjih krajin, glasbil, samotnih sanj, škržatov, škorževcev in belih narcis, narave nasploh, ki jo opazuje iz svoje občutljive samote, sidrane v potrebi po tišini in miru; predvsem pa iz njene poezije veje ženskost v vsej svoji čuteči in premišljujoči razdrobljenosti, zasledujoča poslednjo misel, navidezno ali pesniško preroško. In v ozadju vsega najgloblja žalost ter »zvezde, ki so nam dale besedo razdalje, da bi [jo] lahko poimenovali«. Mehko in iskreno, žalobno in čarno, premišljeno in jasno, a tudi subtilno z mnogimi osebnimi in občečloveško-filozofskimi uvidi.

Glej tudi:

Celo tako pozno v tem stoletju
je težko misliti nanje
kot zgolj na bitja s pernatimi pokrivali
in kostmi kot z vžigalicami, urejenimi v peruti,
vrsta, ki nikoli ni nosila
naše skrivnosti v svojih resnobnih golšah
ali pod puhastimi rameni
in ki, čeprav so njihove oči steklene,
nikoli ne letijo dovolj visoko,
da bi si delile višave z mrtvimi.

Seveda že zelo dolgo vemo,
da noben naslikan bog sonca
ali ljubimec, ki je odšel na jug, ni sprejel našega sporočila,
tistega, za katerega nikoli nismo mogli najti
pravih besed,
da je bila napaka,
da smo svojo večno lakoto
po razdalji zamenjali z njivo nravjo.

Tudi Keats je vedel, ko je odnesel svojo žalost
gluhemu, a priročnemu slavcu.
Fikcija metafore nas je rešila
norosti, morda zločina,
zagotovo pa obupa,
da si ne bi priznali zlomljene povezave,
da se svet upira smislu,
ne zato, da bi nas dražil, pač pa zato,
ker smisla ni,
razen tistega, ki ga izumimo.

ZA TUJCE

(str. 110)

Citati

(1)

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 40
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 2