Ptice si pripenjam na prsi

Pesniški prvenec Mete Blagšič je razdeljen na štiri poglavja: Nastavki, Odtisi, Čreda in Gnezda. Že sami naslovi nakazujejo tematsko razpoloženje zbirke, v kateri se prepletajo narava, telesnost, bližina in spomin. Posamezne podobe se v pesmih večkrat vračajo, včasih predrugačene ali postavljene v nov kontekst, kar ustvarja občutek notranje povezanosti in kroženja motivov.

Kot v spremni besedi zapiše Lidija Gačnik Gombač: »Avtorica upesnjuje dvojino, spolni akt, zgodnje poletje, naravo, vodo, veter, mesta, gore, reke, roke, družino, drevesa, črede, jate, krdela, sonce, sence, travnik, polje, sadovnjak, otok, sneg, spominja se babice. Najbolj izstopa dvojina; dogaja se na ozadju narave in njenih pojavnosti.« Prav motiv dvojine – bližine dveh, odnosa, dotika in skupnega doživljanja sveta – je eden osrednjih poudarkov zbirke.

Pesmi so zaznamovane z občutljivim opazovanjem narave in njenega ritma. Naravni motivi niso le kulisa, temveč živ prostor, v katerem se odvijajo človeška čustva, spomini in odnosi. Podobe vode, vetra, ptic, dreves in živali ustvarjajo občutek pretočnosti in gibanja, hkrati pa poudarjajo povezanost človeka z naravnim svetom. Avtorica bralca spusti v svojo intimo – v drobne, pogosto tihe trenutke občutenja, bližine in samorefleksije. Njena poezija je nežna, a hkrati čutna; odprta za interpretacije in notranje odzive bralca. Pesmi delujejo kot tok, ki se počasi preliva skozi misli in občutja ter vabi k počasnemu, poglobljenemu branju.

Ptice si pripenjam na prsi je zbirka za osebno in intimno branje, za trenutke tišine in premisleka. Bralca spodbuja k razmišljanju o sebi, odnosih in naravi, ki nas obdaja. Prosto in svobodno, kot ptice iz naslova, se lahko prepustimo njeni poetiki in dovolimo, da nas nagovori s svojo subtilno občutljivostjo in lirično močjo.