Nikomah poroča

Žanrpesem, filozofski roman, kratka zgodba
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaNovo mesto, 2023
Založba
Ključne besede Družba, Potovanje, Tišina, Metafizika, govorica
Število strani

76

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

2-3 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Ubesedovanje neubesedljivega.

Pričujoče delo je pesem in je pripoved; je ritem v strugi besed, etično oprtih v metafizično iskanje univerzalnega pomena (Resnice) in ugibajoče zazrtih v nebesno zrcaljenega pradavnega spomina, pretakajočega se v žilah zemeljskega časa; je izraz prosojne tišine, ki jo Nikomah, na poti »zatopljen v besedo, ki vodi ga v nevidno notrino« – pesnik sam (!), zasleduje, ranjen z dogodkom, ki mu je bil priča in za katerega ne ve, ali je bil to zločin, nepravda ali pač glorija, in ki »šel je skozi ogenj velikih vojn«, ter se »kot slep, razsvetljen od znotraj« potika po pusti pokrajini. Samotno potovanje torej in prevpraševanje, nekaj, kar je že od nekdaj lastno avtorju poetu, Dušanu Šarotarju, specifičnemu in nepogrešljivemu glasu slovenske literature, ki je s tem delom izpisal vrhunsko, čudovito in mnogoplastno mojstrovino, v kateri se pretakajo, sicer umirjeno, pa vendar, močna, izjemna čustva in ki zgodovinski čas, vse od njegovega nastanka ter preko večnih sporočil grških filozofov – Parmenida, Sokrata, Platona in Aristotela (Nikomah je bil Aristotelov sin), vključno z opomini današnje groze, bolečine – Zaporožje, energetska kriza, potrošništvo, begunci, tihotapljenja in odmevi vojne, združuje v enočasju (Večnosti), zasledujoč blagostanje tihote in obenem nemiren ob vprašujočem ugibanju, ki (mu) odzvanja: ali »je duša ob izteku milenija še vedno živa«? Vrhunsko. Z odlično spremno besedo Diane Pungerčič »Da bi (se v) nas prebudil«, v tem primeru res dobrodošlo ali kar nujno, saj bralcu odstre marsikaj, kar bi morda spričo simbolike, kompleksnosti in globine zapisanega morda prezrli ali celo ne opazili. Za zrele bralce.

Glej tudi:

Hoja, gibanje v glavi zdravi, Nikomah nazadnje pravi, vendar mu sprehajalec v lahni črni opravi, ko prestreže ga v galopu, odbrusi, samo hiter marš zares pozdravi, prežene tumorskega zajedavca stran. Kdor pozna deželo ob mrzlem morju, kjer sonce sije skopo, da razveseli se ga še neznani pesmar, zatopljen v besedo, skrito med črnim žolčem in možganovino; ta ve, da tam, globoko v njem, zares sije sonce nespremenljivo, ki videl ga boš le sekundo, a svetloba, bled, nežen žolt lesk, te bo na veke zaznamovala. Kot slep, razsvetljen od znotraj, se potikaš po pusti pokrajini. Niti noč niti povodenj te ne ustavi. Nikomah, prost je kot zvezda, prah, ki išče ga Hubblova roženica.

Daljave, pomisli, ko na klopci v vrtu že omaga, razdalje med nama so enormne, če hodim peš čez ledena jezera, razmočene divjine in divje planice; neskončnosti se seštevajo samo v osami, čas je obok odprtega neba, s pomnoženim razgledom izgubljam se v oblaku. Le nekaj veže, kar ljubiš bolj od neskončnosti, povej, Nikomah.

(str. 22)

Citati

(1)

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 33
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Dela avtorja