skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Če neke zimske noči popotnik

Običajno je pri srečanju knjige in človeka tako, da bralec bere knjigo, so pa tudi izjeme: knjige, ki berejo bralca. Okvir te Calvinove pripovedi je namreč zgodba o človeku, imenovanem Bralec, ki začne brati knjigo z naslovom Če neke zimske noči popotnik, a je zaradi tiskarskih napak ali drugih nenavadnih okoliščin svoje branje vedno znova prisiljen prekiniti. Isto se dogaja tudi bralki Ljudmili. Pri  prebijanju skozi nenavadno čtivo se njune poti večkrat križajo, kar ustvarja okvirno zgodbo romana. Verižne prekinitve besedila ju posrkajo v deset različnih novih začetkov branja različnih fiktivnih zgodb, novih okoliščin, v katerih so besedila nastala, novih knjižnih svetov, katerih del naenkrat postanemo tudi vsi tisti, ki knjigo v rokah držimo, namreč bralci, da se naenkrat ob branju počutimo, kot da smo zagrizli v avtorjevo vabo in nas pisatelj, bralce, zataknjene na fikcijski trnek, vleče po svojem pisateljskem morju in se krepko poigrava z nami, z literarnim ustvarjanjem in s procesom nastajanja knjige: s tem, ko zgodbe prekine, ko postanejo najbolj zanimive,  se požvižga  na naš bralski horizont pričakovanja razpleta zgodbe, mit o plemenitem pisateljskem poslanstvu in unikatni izpovedni nuji nam razbija s spretno omamnim razvijanjem žanrskih elementov v posameznih zgodbah, tako se nenadoma znajdemo v vohunskem romanu, kriminalki, erotičnih prizorih, zgodovinski bitki, demonstracijah in še marsičem v fiktivnih romanih različnih avtorjev z različnih koncev sveta … pa tudi sredi po eseju dišečih akademskih razprav o literarnih besedilih, v pisarni hudo zaposlenega literarnega urednika ali sredi režimske cenzure knjig. Ob vsem tem nas, Bralca in bralce, pripovedni glas prijazno in razumevajoče nagovarja v prijateljski drugi osebi, tako prepričljivo, da se meje med fikcijo in resničnostjo še bolj zabrišejo. Po tej divji plovbi skozi fikcijo in metafikcijo se Bralec – in mi z njim – umiri v okolju, ki je za knjige in branje najbolj naravno: v knjižnici. Kraju, kjer se marsikomu marsikaj razjasni. Tako tudi Bralcu. Vsaj nenavadna povezava med vsemi besedili, ki jih je začel brati, in različne možnosti dojemanja samega branja. Za kar Bralca in nas Calvino nagradi s srečnim koncem, v katerem se zlijemo v eno – avtor, Bralec in bralci.

Delo je obogateno s poglobljeno in izčrpno spremno besedo, ki jo je napisala Tea Štoka.

Hiša na robu noči

Hiša na robu noči avtorice Catherine Banner je očarljiv roman, ki bralce popelje na dolgo potovanje skozi čas in prostor, do osamljenega italijanskega otoka Castellamare.

Roman spremlja družino Esposito skozi štiri generacije, začenši z zdravnikom Amadeom Espositom, ki se preseli na Castellamare v začetku 20. stoletja. Amadeo se zaljubi v otok in njegove prebivalce ter se poroči z domačinko Pino Vella. Skupaj prevzameta vodenje gostilne Hiša na robu noči, ki postane središče dogajanja na otoku.

Roman je prelepa zgodba o življenju in ljudeh, ki se spopadajo z neizogibnimi spremembami, a kljub temu ostajajo povezani s svojim domom in drug z drugim. Catherine Banner je uspela ustvariti delo, ki je tako intimno kot tudi epsko, s temami, ki bodo nagovorile širok krog bralcev.

Knjigo priporočam vsem, ki uživajo v zgodovinskih in družinskih sagah, pa tudi tistim, ki cenijo dobro napisane zgodbe, polne srca in duše. Hiša na robu noči vas bo popeljala na nepozabno potovanje skozi čas in ljubezen, ki preživi vse ovire.

 

Zapis o samostanu

Dogajanje v tem zgodnejšem delu portugalskega nobelovca se odvija v njegovi domovini na začeteku 18. stoletja. To je bilo obdobje, ko je v deželo prihajalo bogastvo iz osvojenih čezmorskih kolonij, ki pa ga Portugalci niso izkoristili za zgodnjekapitalistični razvoj, ampak ga je posvetna in cerkvena elita zapravljala za svoje razkošno življenje, medtem ko se je večina prebivalstva s trdim delom komajda skromno preživljala. Takratni portugalski vladar, kralj Joao V. je bil poročen z Habsburžanko Mario Ano. Ker je bil kraljevi par kar nekaj časa brez potomstva, se je kralj zaobljubil, da bo, če kraljica zanosi, v Mafri, kraju blizu Lizbone, zgradil baziliko in frančiškanski samostan.  Več kot trinajst let trajajoča gradnja v  Mafri se je iz pobožne zaobljube izrodila v izraz kraljeve absolutistične moči, napuha in neobčutljovosti za trpljenje množice delavcev, ki so bili včasih kar nasilno rekrutirani. Pisatelj z nizanjem brezštevilnih podrobnosti prikazuje barvito podobo resničnih zgodovinskih dogodkov. Vzporedna pripovedna nit je ljubezenska zgodba plebejskega para, Baltazarja in Blimunde. On je odpuščeni vojak, ki je v spopadu s Španci izgubil levico, ona hči na izgnanstvo v Angoli obsojene jasnovidke, tudi sama s  sposobnostjo nadnaravnega pogleda v notranjost ljudi in stvari. Njuna z globoko ljubeznijo in strastjo prežeta vez je pravo nasprotje družbi pretvarjanja, verskega fanatizma, nevednosti in brezčutne okrutnosti. Baltazar in Blimunda pomagata izobraženemu jezuitskemu patru Bartolomeju Lourencu pri gradnji zračne ladje, iz kovine in šibja narejenemu orjaškemu ptiču, ki ga požene v nebo skrivnostni eter sestavljen iz človeških volj. Bartolomej Lourenzo de Gusmao je resnična zgodovinska osebnost, ki ga danes prištevamo med pionirje aeronavtike. V Saramagovem romanu pa so vizionarski zanesenjaki prispodoba svobode željnega človeškega duha, ki se poskuša izviti iz takratnega bogaboječega vzdušja. Roman spisan v dolgih stavkih,skoraj brez ločil, pisateljeve iskrive domislice in kritična ironija, bogat in izbrušen jezik so za bralca vrhunski literarni užitek.

Sončna Madeira

Kate Frost je avtorica več ljubezenskih uspešnic, vključno z Knjigarno na Maldivih, o kateri smo že pisali. Avtorica živi v Bristolu v Angliji in je soustanoviteljica Storytale festivala, knjižnega festivala za otroke in mladostnike, ki so ga ustanovili leta 2019. Najbolj poznana pa je po svoji trilogiji Time Shifters, ki je namenjena otrokom med 9. in 12. letom starosti. Avtorica dogajanje v svojih ljubezenskih romanih postavlja na različne čudovite lokacije, od grških otokov, Madeire, Maldivov itd. Tokrat se zgodba odvija na portugalskem otoku Madeira, kjer bo Tabitha kot skrbnica hišnih ljubljenčkov preživela tri tedne. Pazila bo na mačko in dva psa, medtem ko bosta lastnika zdoma. V preteklem letu je s tem dodatnim delom poleg tega, da je glasbenica in piše tekste, prepotovala že enajst držav. Tokrat se veseli, da bo imela vilo zase in se bo lahko poleg čuvanja živali posvetila pisanju pesmi. Nekega večera pa jo ponoči zbudi hrup v hiši in znajde se pred sinom lastnikov, za katerega sploh ni vedela, da obstaja. Sin Raff je mislil, da bo hiša prazna in je z nekaj truda le uspel prepričati Tabitho, da ostane nekaj noči. Kakorkoli pa si je Tabitha želela, da Raff odide bolj ko ga spoznava in ko spoznava razloge, zakaj ga starša nikoli nista niti omenila, bolj mu postaja naklonjena. Čeprav se boji nove zveze in novih začetkov, saj je imela bolečo preteklost, si po drugi strani želi, da bi se z nekom zbližala in se mogoče celo ustalila.

Nevidna priča

V prestolnici Urugvaja, v katerega je po ruski revoluciji prebegnilo na tisoče ruskih državljanov, leži v bolnišnici starec. Sluti, da se bliža konec njegovega življenja in noče, da bi del zgodovine, ki mu je bil priča, utonil v pozabo. Njegovo ime je Leonid Sednev in je edina preživela priča pokola, ki je pretresel svet. Njegovi spomini temeljijo na resničnih dogodkih ter segajo več kot osemdeset let v preteklost, ko se je pri devetih letih kot dimnikar pridružil četi služabnikov v Aleksandrovi palači. To mu je omogočilo vpogled v intimo cesarskega para in njunih otrok ter njihovo tragično usodo .

Urugvajska avtorica je v Nevidni priči podrobno povzela dogajanje enega od obdobij zgodovine, okrog katerega se je napletlo “največ laži in bedastoč”. V letih 1912 do 1918 se je Rusija znašla na robu prepada. Nasilje, lakota, strah in kritično stanje na vojnih frontah so ljudske množice spravljali v obup. Klici revolucionarjev so postajali vse glasnejši in krvoločnejši, najočitnejši krivci za nastalo situacijo pa so bili car Nikolaj II., carica Aleksandra in v tistem obdobju ena najbolj osovraženih in kontroverznih osebnosti v ruski zgodovini, ruski mistik, zdravilec in “car v senci” Rasputin.

Avtorica je v preprogo zgodovinskih dejstev odlično vtkala osebna hrepenenja, strahove in ranljivosti cesarske družine v času, ko je ob njihova življenja trčila plima velikih družbenih sprememb in se krvavo razlila v padec monarhije in rojstvo Sovjetske zveze.

Sreča je lahko kosmata

Kako prisrčno je predstavljena zbirka pesmi, verzov, povedi in ilustracij izpod peresa Mitje Kauklerja. Nadvse navdihujoča in optimistična. Kar nekaj stavkov sem si morala med prebiranjem izpisati, tako zelo so se me dotaknili. Vsaka pesem je na svoji strani, kot dodana vrednost pa knjigo krasijo črno-bele ilustracije. Knjiga je izšla v samozaložbi in je v celoti avtorsko delo Mitje Kauklerja. Na prvi strani se najprej srečamo s posvetilom, ki nam da vedeti, da je ljubezen do otroka brezmejna. Sledijo strani pesmi, verzov in povedi, ki nas spodbujajo k premišljevaju, nas učijo, nam postavljajo ogledalo in vprašanja življenjskega pomena. Čisto vse v tem umetniškem delu ima svojo sporočilnost. Knjiga je primerna za vse generacije in je kot avtor sam pravi »za vse ljubitelje pisane in risane besede«. Zadnjo stran v knjigi krasi napis »Imejte se radi« in pove več kot tisoč besed. Torej, držimo se tega in svet bo lepši.

 

Ko jagenjčki obmolknejo

Thomas Harris (1940) je bralstvu najbolj poznan po svojih napetih in temačnih psiholoških kriminalkah, še posebej po seriji romanov o zloglasnem serijskem morilcu in kanibalu Hannibala Lecterja. Ko jagenjčki obmolknejo (1988) je drugi roman v seriji in predstavi ambiciozno FBI kadetko Clarice Sterling, ki skuša izslediti sprevrženega serijskega morilca Buffala Billa, odgovornega za smrti več mladih žensk, pri tem pa skuša izoblikovati morilčev profil, zato v zaporu obišče Lecterja, ki bi jih pomagal razumeti, kako Bill razmišlja, čuti in zakaj je tako močno obseden z nočnimi metulji.

Roman, ki spretno lovi ravnotežje med psihološko kompleksnostjo, temačno atmosfero in vznemirljivim akcijskim dogajanjem je služil kot predloga za istoimenski film v režiji Jonathana Demma in z Jodie Foster in Anthonyjem Hopkinsom v glavnih vlogah.

Živeti hitro

Živeti hitro je tankočuten avtobiografski roman izpod peresa francoske pisateljice Brigitte Giraud, kjer avtorica  v duhu ponavljanj »če bi« niza in razčlenjuje dogodke, ki so pred dvajsetimi leti za vedno spremenili njeno življenje. Ugotavlja, da smo ljudje v življenju naravnani, da stremimo naprej, le ob nesrečah se zamislimo in ozremo nazaj. Takrat pretresamo svoje odločitve in odločitve drugih, rekonstruiramo dogodke, nizamo vzroke, ter sledimo vijugam usode in kot v neki meglici iščemo možnosti, ki bi lahko preprečile tragični izid. Pred našimi očmi odstira zgodbo svojega življenja, svoje ljubezni, svoje bolečine, a pripoved kljub temu ni prežeta z žalostjo, prepojena je z močjo življenja in ljubezni, ki se pri njej nikoli ne konča. Pove: »Še vedno je bil najin sin, čeprav bi se že morala naučiti govoriti moj sin. Kakor bi končno morala reči jaz namesto midva, kot sem bila navajena dotlej.« (str. 14). Ob branju nas vzpodbudi, da za hip izstopimo iz hitrega tempa življenja, se ustavimo, ter ugotovimo, da nismo nesmrtni in da so tudi naša življenja lahko krhka.

Srhljive zgodbe

Francoski pisec Guy de Maupassant (1850-1893) je znan kot eden najvidnejših predstavnikov literarnega realizma in naturalizma, za katerega je bilo značilno objektivno prikazovanje resničnosti in natančno poznavanje človeške duševnosti. V svojih delih, še posebej v kratkih zgodbah in novelah kot sta Debeluška in Nakit, se z značilno ironijo in zbadljivostjo dotika vsakdanjega življenja tako kmetov kot tudi meščanstva.

Srhljive zgodbe prinaša izbor novel, ki se rahlo odmikajo od značilnega avtorjevega pisanja in v ospredje postavljajo motive skrivnostnega, temačnega, neprepoznavnega in pogosto tudi nevarnega. Zbirka med drugim vključuje zgodbe kot so On? (moški, ki ne prenaša samote, se poroči z žensko, ki je ne ljubi, hkrati pa je na begu pred temačno postavo, ki se pojavi v njegovi sobi), Gostišče (dva planinca in njun pes obtičijo sredi snežnega meteža v odročni gostilni v švicarskih Alpah), Na reki (čolnar med plovbo po reki zgrožen ugotovi, da se je sidro zataknilo za žensko truplo), Trzanje (de Maupassantov poklon zapuščini gotskega mojstra Edgarja Allana Poeja in njegovega pogosto uporabljenega motiva prezgodnjega pokopa), Roka (odsekana človeška roka je zmožna ubijanja) in Horla (moški je prepričan, da je tarča nevidne sila, ki mu jemlje energijo).

Gospa Einstein

Marie Benedict, avtorica  zgodovinskih romanov, se v knjigi Gospa Einstein loteva življenja Mileve Marić, prve žene Alberta Einsteina. Ta zgodba, ki temelji na zgodovinskih dejstvih in raziskavah, postavlja pod vprašaj vlogo, ki jo je Mileva odigrala v razvoju nekaterih od najbolj prelomnih teorij v znanosti.

Roman nas popelje v začetek 20. stoletja, ko se Mileva, briljantna matematičarka in fizičarka srbskega porekla, kot ena redkih žensk vpiše na elitno Politehniško šolo v Zürichu. Tam spozna Alberta Einsteina, mladega in ambicioznega fizika, s katerim se kmalu zbližata na podlagi skupne ljubezni do znanosti. Kljub izjemnemu intelektu se Mileva sooča z mnogimi družbenimi omejitvami svojega časa – kot ženska in tujka v svetu znanosti, ki ga obvladujejo moški.

Marie Benedict uspešno osvetli Milevino notranje življenje, njene sanje in razočaranja, ko se bori za svoje mesto ob boku slavnega moža.   Milevina predanost znanosti je izjemna, a jo usmerja predvsem v podporo Einsteinovemu delu, kar sčasoma privede do vprašanj o njeni lastni identiteti in prispevkih, ki ostanejo v senci Einsteinove slave.

Ena najmočnejših plati romana je njegov poudarek na vprašanjih nevidnosti in neenakosti spolov v znanosti, kar je tema, ki ostaja relevantna tudi danes. Avtorica bralca spodbuja k razmišljanju o tem, koliko velikih odkritij je morda rezultat kolektivnega dela, ki ga zgodovina ne prizna vedno enakopravno.

Gospa Einstein je čustveno in intelektualno izzivalen roman, ki na svež način osvetli eno najpomembnejših žensk v zgodovini znanosti, vendar tudi pusti prostor za razmislek o tem, kako zgodovina piše zgodbe o znanstvenih dosežkih. To je knjiga, ki bo pritegnila bralce, ki jih zanimajo tako zgodovina kot vprašanja žensk v znanosti, pa tudi tiste, ki si želijo bolje razumeti zapletene odnose med partnerji, ki jih povezuje skupna strast.

Marie Benedict je s Gospo Einstein ustvarila prepričljivo pripoved, ki podarja glas ženski, katere prispevki so predolgo ostali v senci.