skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Srečno novo leto

Jennifer in Smilla sta prijateljici od otroštva. Njuni družini se že dolgo poznata in vsako silvestrovo preživijo skupaj še z drugimi prijatelji. Tokrat dekletoma uspe prepričati starše, da sta dovolj stari in pametni, da lahko priredita svojo novoletno zabavo. Nekaj časa je zabava najstnikov povsem običajna, potem pa uide izpod nadzora. Ko se Jennifer in Smilla skregata, Jennifer odide z zabave še pred polnočjo. Za njo po odhodu iz Smilline hiše izgine vsaka sled. Kam je torej odšlo dekle, ki ni prispelo domov? Njena mama je čisto iz sebe in raziskuje po svoje, meni da policija ni dovolj aktivna in hitra. Prijatelji so polni strahu, a tudi dvomov o vsem in vsakomur. Na dan priplavajo čudne zgodbe in nihče ne ve, kaj od vsega tega je res in kaj ne.

Malo je kriminalk, ki bi bile napisane z vidika akterjev zgodbe. Tokrat ti prvoosebno razmišljajo o dogajanju na silvestrovo, pa tudi o svojih življenjih, partnerjih, predvsem pa o tem, kako vidijo sami sebe. Kriminalisti in preiskovalci so v zgodbi seveda prisotni, a imajo postransko vlogo. Srečno novo leto je kriminalka, napisana napeto, psihološko poglobljeno in se odlično ter tekoče bere. Daje vpogled tudi v medosebne odnose dolgoletnih družinskih prijateljev. Vprašanje, kje je Jennifer, spremljajo še druga razmišljanja, na primer o tem, kdo sploh je Jennifer bila, kdo jo je zares poznal in kako njeni starši vidijo njo, otroke drugih in družinske prijatelje. Se med seboj sploh zares poznajo?

 

Malin Stehn se je rodila leta 1969 v Bodnu na Švedskem. Odraščala je v Katrineholmu, zdaj pa prebiva v Malmoju. Že v otroštvu je veliko pisala, njena glavna dela so namenjena otrokom in mladini, teh je več kot 40, nekaj jih je prevedenih tudi v slovenščino. Srečno novo leto je njen prvi roman za odrasle. Stehn je po srednji šoli pisala tudi glasbene kritike. Študirala je na Univerzi v Lundu in postala literarna komparativistka. Kasneje je bila kar nekaj let urednica založbe v Malmoju. Leta 2008 se je povsem posvetila pisanju. Po uspehu njene prve kriminalke je kmalu sledila nova z naslovom Happily ever after.

Dobričina

Ta zgodba je ganljiv portret ljubezni, izgube in upanja, ki bo bralca popeljala na čustveno intenzivno potovanje. Pripoveduje o Tommyu  Carru, prijaznem moškem z dobrim srcem, ki živi umirjeno življenje z ženo Evo in hčerko. Njuna sreča pa je za vedno spremenjena, ko se zgodi nekaj nepredstavljivega. Zgodba vas bo popeljala skozi preizkušnje, s katerimi se sooča Tommy, ko zboli, a kljub temu najde moč za naprej. Preko njegovih izzivov knjiga raziskuje teme ljubezni, žalosti in upanja. Knjiga na pretanjen način opiše, kako tragedija in žalost lahko spremenita človeka, a hkrati pokaže, da so tudi v najtemnejših trenutkih mogoči preobrati. Branje te knjige je navdihujoče, saj opozarja, kako pomembna sta vztrajnost in moč, da sprejmemo življenjske izzive. Poleg tega zgodba ponuja vpogled v človeško psiho ter nas opominja, kako dragoceno je, da najdemo smisel v bolečini. Če cenite poglobljene zgodbe z močnim čustvenim nabojem in globokimi sporočili, potem je to branje, ki ga ne boste mogli odložiti.

Prijatelji, ljubezen in velika grozna stvar : avtobiografija

Avtobiografija je iskrena in humorna, a obenem tudi izredno tragična. Perry opisuje svojo odvisnost od alkohola in tablet ter številna ponavljajoča zdravljenja. Večkrat je bil na robu smrti. Ves čas si je želel ljubezni in se hkrati bal, da ga bodo ljubljeni zapustili. Tako kot so ga v otroštvu. Svoje težave je dolgo uspešno skrival. V večnem strahu, da ne bi zadostoval, je menjaval ženske. Tudi slava in denar mu nista zapolnila notranje praznine.

Maček gre na pot

Ali nas lahko žival pozna bolje, kot poznamo sami sebe? Avtorica Hiro Arikawa na to vprašanje odgovarja s toplo zgodbo o vezi, ki se preplete med moškim Satorujem in njegovim mačkom Nano. Njuno zgodbo pripoveduje mačkon, bivši potepuh, ki ga Satoru nekega večera, ranjenega od udarca avtomobila, pripelje domov. S tem se njuno skupno življenje prične. Kar se mačkonu Nani začne kazati kot mirno življenje z njegovim človekom, se po petih letih naglo spremeni. Satoru ni več zmožen skrbeti za Nano in mu želi najti najboljši možen dom. Tako se odpravita na skupno potovanje po Japonski, od Tokia do pokrajine Hokaido, s tremi vmesnimi postanki pri starih Satorujevih prijateljih, ki bi lahko Nani nudili nov dom. A Satoru ne ve, da se je prebrisani maček že zdavnaj odločil, da je njegov dom lahko le tam, kjer je Satoru – do konca njunega skupnega življenja.

Na svoji poti po Japonski maček vidi, voha in čuti naravo, kot je ni še nikoli prej. Spozna Satorujeve prijatelje in skupne zgodbe, ki so ta prijateljstva utrdila v odločilnih trenutkih Satorujevega življenja. Spoznava Japonsko, njene letne čase, barve, vonje, občuduje goro Fudži in redko dvojno mavrico. Po celotni poti in tudi, ko se pot konča, zgodbo prežemajo toplina, kopica življenjskih modrosti in upanje, ki se rodi iz neomajne predanosti in ljubezni med človekom in živaljo. Avtorica bralcu približa mačka Nano s skoraj počlovečenimi lastnostmi. Pokaže nam njegovo iznajdljivost in mačjo pretkanost, katero ljudje velikokrat vidijo kot nagajivost – v resnici pa maček točno ve, kaj je za njegovega človeka najboljše.

Hiro Arikawa je ena najbolj popularnih japonskih pisateljic, ki je že s svojim prvencem leta 2003 prejela nagrado Dengeki za mlade pisatelje na Japonskem. Roman Maček gre na pot je sprva izhajal serijsko v tokijski reviji Shūkan Bunshun, leta 2012 pa je bil izdan kot enoten roman. Leta 2018 je bil po romanu posnet tudi istoimenski film.

Charlotte

Charlotte Salomon je leta 1917 rojena nemška slikarka judovskih korenin. Več generacij njene družine zaznamujejo samomori žensk. Ko pri osmih letih ostane brez matere, zavetje najde v umetnosti. Tako kot njene ženske sorodnice, se tudi sama spopada z depresijo. Prične slikati in se kljub naraščajoči nestrpnosti do judov vpiše na likovno akademijo. V politično razburkanem obdobju jo družina pošlje v Francijo. Tudi tam Charlotte ni varna pred nasiljem in nestrpnostjo. Holokavst jo potegne iz vrtinca ustvarjalne mrzlice in usodne zaljubljenosti v učitelja petja Alfreda Wolfsohna.

David Foenkinos, v slovenski jezik imamo preveden njegov roman Delikatno, je na Charlottine slike naletel med obiskom Berlina leta 2004. Globoko so ga ganile in odločil se je, da bo raziskal ter popisal avtoričino življenje in ustvarjalno zapuščino. Pred deportacijo v zloglasno taborišče Auschwitz pri 26 letih, je Charlotte ustvarila monumentalno delo z naslovom Življenje? Ali gledališče?. Danes njen opus hrani Judovski muzej v Amsterdamu. Več kot 700 dih jemajočih slik se skupaj s kaligrafsko zapisanimi besedili zliva v bogato umetniško celoto. Charlottine slike odlikujejo zanjo značilni rumeni in modri odtenki ter motivika povezana z njenim življenjem. Izrazito avtobiografske stvaritve pripovedujejo njeno življenjsko zgodbo, ki jo avtor opiše v istoimenskem romanu. David Foenkinos je med hojo po Charlottinih stopinjah razvil veliko spoštovanje do umetnice in pisanje o njej ga je povsem obsedlo. Kot lahko preberemo v romanu, je moral med zapisi posameznih misli delati kratke premore. Besedilo je zato oblikovano s kratkimi povedmi, ki so zapisane vsak v svoji vrstici. Takšen odsekan, maničen slog priča o avtorjevih globokih občutkih in izvrstno odraža Charlottino obsesivno potrebo po umetniškem izražanju. Njeno kratko življenje se z materializacijo v umetniška dela dotakne večnosti. Tudi Foenkinosov roman je globok poklon tej mladi nemški slikarki.

Skrite slike

Neobičajen ameriški kriminalni roman Skrite slike me je pritegnil z ilustracijami, ki pri tem žanru niso pogosto v rabi. Sprva prikupne otroške risbice petletnika so me pospremile skozi čisto lahkotno pripovedovan uvodni del romana Skrite slike. V ospredju je Mallory, ozdravljena odvisnica, ki postane varuška  v urejeni družini Maxwellovih. Teddy je običajen otrok, veliko se igrata, on pa tudi ogromno riše. Njegova mama pravi, da tako veliko riše odkar so se preselili iz Barcelone v Spring Brook. A njegove risbe niso vse čisto otroške, zdijo se preveč umetniške za njegovo starost, celo strašljive. Ko nariše žensko truplo, ki ga po gozdnih tleh vleče neki moški, se Mallory odloči zadevo raziskati. Tudi v njeni hiški se začnejo pojavljati risbe, zdi se, da nekdo vstopa v njeno bivališče, ko je ni. In s kom se Teddy pogovarja v svoji sobi med počitkom, če pa ob njem ni nikogar (živega)? Razpleta bralec skorajda ne more pričakovati, saj avtor skrbno prikriva družinske skrivnosti književnih oseb. Dodani elementi nadnaravnega spominjajo na slog Stephena Kinga, risbe pa so poleg besed tiste, ki stopnjujejo zaplet vse do vrhunca in res zgovorno pospremijo pripoved.

Potovanje na konec pomladi

 

Zgodbe neizživetih sanj profesorja, ki si je želel postati slavni literarni kritik, ob srečanju z nadpovprečno nadarjenim dijakom in “pesnikom” Tajsijem, privrejo na plano v svojih najbolj čudaških oblikah (homo) erotiziranega eksistencialnega boemstva.

“V tistem hipu se mi je odkrilo čudno spoznanje: ta Tajsi sploh ni Tajsi, ta Tajsi – sem jaz sam.“ (Zupan, 2014: str. 58)

Pripoved nas skozi raznolike ekspresije vodi med pijančevanjem, prerekanji z družino in sodelavci, do občudovanja Sonjinjih sinje modrih spodnjih hlačk.

Kot ugotavlja Matevž Kos v novi študiji Zupanovih del, Vitomil Zupan ali kako biti jaz, se Zupan v Potovanju na koncu pomladi približa slogu Louis-Ferdinand Célina, ki, kot pravi pisec spremne besede v zbirki Sto romanov Branko Madžarevič, ne opisuje resničnosti, ampak halucinacije, ki jih resničnost povzroča. Tudi sam naslov knjige je, kot trdi Kos, parafraza Célinovega naslova Potovanje na konec noči.

Nepredvidljiva nezaključena potepuška zgodba o razmerju, kjer se prepleta erotični vitalizem in humanistična morala, ki nakazuje na to, da: ” Življenska resignacija, ta osladna slika dolgčasa /… / ni nikaršna rešitev. Z novo pomladjo se bo začelo novo potovanje. Ponovno po neznanih poteh ” (Kos, 2024: 48).

” Sicer pa se bo vse lepo uredilo  ” (Zupan, 2014: 169)

Vir: Vitomil Zupan ali Kako biti jaz : kritični esej: Kos, Matevž, Ljubljana 2024; https://plus.cobiss.net/cobiss/si/sl/bib/209190403

Zadnji klic

Angleška pisateljica Beth O’Leary se je s svojimi romani v žanru romantičnih komedij priljubila tudi slovenskim bralcem. Njene zgodbe so zabavna mešanica iskrivih dialogov in komičnih situacij, s kančkom drame in obilo romantike. Vse to najdemo tudi v romanu Zadnji klic.

Glavno besedo imata Izzy in Lucas. Oba sta predana svojemu delu v družinskemu hotelu Gozdni dvorec, ki se mu zaradi vse večjih finančnih težav ne obeta nič dobrega. Preostanek zaposlenih se je znašel tik pred zaprtjem. Energična Izzy in trmasti Lucas se komajda prenašata, a tokrat sta za dobro hotela pripravljena združiti moči. Ko v sobi, kjer hranijo pozabljene predmete, najdejo poročne in zaročne prstane, se Izzy domisli projekta »Prstanov ne damo«. Odločena je, da poišče, katerim gostom so pripadali. Z Lucasom skleneta stavo, kdo bo pri iskanju uspešnejši. Ob tem pa njuna tekmovalnost dobiva nove razsežnosti. Med seboj imata še nekaj neporavnanih računov in morda je sedaj pravi čas, da odkrijeta svoja prava čustva. Na kocki je namreč veliko več kot le usoda Gozdnega dvorca …

Operacija Belo & operacija Črno: pustolovski vojni roman

Trilogija Lov na generala nas kronološko popelje v čase med obema svetovnima vojnama do konca druge svetovne vojne, v katerih spremljamo življenje, delovanje in razmišljanje enega najpomembnejših Hitlerjevih generalov Alexandra Löhra.

Drugi del trilogije Operacija Belo & Operacija Črno se dogaja v letih 1942 in 1943 na območju Jugoslavije, v osvobojenem ozemlju Bihaške republike. Hitler je to ozemlje označil kot Titoland in v besu dal ukazati, da se mora za vsako ceno to ozemlje uničiti, z njim vred partizansko gibanje skupaj s prebivalci in Tita ujeti živega. Poveljstvo za celotni Balkan zaupa generalu Löhru. Ta naredi načrt, katerega posledici sta dve odločilni bitki druge svetovne vojne na ozemlju Jugoslavije. To sta bitka za ranjence na Neretvi (Operacija Belo) in bitka na Sutjeski (Operacija Črno). V obeh bitkah, kjer se je mnogo številčnejša in bolje opremljena okupatorska vojska spopadla z lačno, utrujeno, slabo opremljeno in s tisoči ranjencev partizansko vojsko. Cilj obeh vodij Löhra in Tita je uničiti drug drugega. A to ne uspeva ne enemu, ne drugemu. Delata napake, žrtve pa so ogromne na obeh straneh. Titu sicer z zvijačo, uničenjem mostu na Neretvi, uspe rešiti del ranjencev, a bitka še zdaleč ni dobljena. Utrujeni, lačni, premraženi, vključno s tifusarji, se partizani premikajo in umikajo po bosanskem ozemlju in nazadnje v dolini reke Sutjeske pride do odločilne bitke, v kateri se Titova vojska čudežno prebije skozi sovražnikov obroč, a hkrati pride do poboja tisoče ranjencev na območju Durmitorja in kjer pade tudi legendarni Sava Kovačević. V zgodbi spremljamo tudi izmišljene junake iz prvega dela romana, ki se jim zdaj pridružita dva nova. Vsi pa delujejo kot zaupna in operativna Titova ekipa. Tito jih je poimenoval Frdamani.

Tako kot v prvem delu trilogije, tudi v drugem ni ideološkega opredeljevanja. Gre zgolj za zanimiv, človeško obarvan, dinamičen in s čustvi ter zgodovinskimi dejstvi obarvan roman.

Modrosti mačjega vojvode

Tina Arnuš Pupis je že uveljavljena mladinska pisateljica in pesnica. Za njen knjižni prvenec Za devetimi drevesi jo je Mednarodna mladinska knjižnica v Münchnu uvrstila v zbirko Bele vrane. Velika mednarodna uspešnica je tudi njena slikanica Zebra v ogledalu, poleg knjig pa redno objavlja tudi v otroških revijah Ciciban, Cicido in Galeb. Ima poseben pisateljski čut za iskrive živalske zgodbice.

Tokrat nas je presenetila z besedilom za malo starejše otroke, z odličnim slogom pa prepriča bralce prav vseh starosti. Kot že sam naslov pove, gre za zgodbo o mačku ali bolje rečeno mačkovo zgodbo, saj dogajanje v njegovi družini, ali kot se sam bolje izrazi, njegovem ljudstvu, spremljamo z njegove perspektive. On pa ni zgolj običajen maček s še bolj običajnim imenom Poldi, temveč mačji vojvoda Leopold VII, ustoličen na svojem stolu ob kuhinjski mizi. Prav tako pa obožuje tudi babičino naročje, kjer se počuti najbolje, sploh, ker mu svojo ljubezen izkazuje s sveže postreženimi jetrci. Vendar se z babico nekaj dogaja, kar vpliva na celotno družino in kar seveda ne uide izostrenim mačjim čutom.

Ta humorna mačja zgodba, s hudomušnimi ilustracijami Iztoka Sitarja, je prepojena s tankočutnostjo in toplino. Poldijeve (pardon, Leopoldove) mačje modrosti bodo prepričale bralce vseh starosti in so tako odlično družinsko branje. Predvsem pa bodo veliko podobnosti z realnim življenjem našli tisti, ki si dom delijo z vsaj enim mačjim poglavarjem.

 

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×