skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Bobrova teorija

Bobrova teorija je zadnja, tretja knjiga trilogije, ki jo poleg omenjene sestavljata še knjigi Zajčji faktor in Losov paradoks finskega pisatelja Anttija Tuomainena.
Henri Koskinen, aktuar in novi lastnik pustolovskega parka TiMiZabava se preseli k partnerici, umetnici Lauri Helanto in njeni hčerki. Hitro se vživi v družinsko življenje, postane tudi član kluba očetov. Zdi se, da se je njegovo življenje vendarle obrnilo v pravo smer a idila ne traja prav dolgo.
V mestu se odpre nov, moderen pustolovski park PrekucniSe. Lastniki si za cilj postavijo čim prej in za vsako ceno spraviti Henrijev park v stečaj in tako postati edini ponudniki tovrstne zabave v mestu. Odločijo se, da bo vstop v park brezplačen, brezplačna pa bo tudi vsa hrana, ki jo ponujajo svojim obiskovalcem. Posledica teh odločitev je za TiMiZabavo katastrofalna. V nekaj dneh park izgubi večino obiskovalcev. Henri se zato odloči ukrepati. Ponoči se pretihotapi h konkurenci s ciljem, odkriti kako le-ta namerava doseči nemogoče, poslovati z dobičkom, istočasno pa drveti v finančni propad, predvsem pa kdo stoji za tem početjem.
Nočni obisk se spremeni v dramo. Med obhodom naleti na grozen prizor. Pod bobrovimi zobmi, glavni atrakciji parka, zagleda negibnega lastnika parka, ki mu iz čeljusti štrli plastični sladoledni kornet. Nekdo ga opazi in začne teči proti njemu prepričan, da je on storilec. Henri se komaj reši iz neprijetnega položaja. Po tem dogodku se odloči, da bo na lastno pest in s pomočjo matematike poiskal pravega morilca. Pri tem pa ga ves čas ovirata in nadlegujeta mlada policista Salmi in Lastumaki. Na vsak način želita doseči njegovo priznanje umora. Žal pa to ni edina nasilna smrt, ki doleti zaposlene v PrekucniSe.
Mu bo matematika pomagala priti na sled morilcu, bo uspel rešiti TiMiZabavo pred propadom?
Knjiga je idealna za ljubitelje kriminalnih romanov, ki iščejo nekaj drugačnega – ne zgolj klasičnega detektivskega vzorca, temveč domiselno kombinacijo humorja in napetosti. Tudi, če niste prebrali prvih dveh knjig, lahko brez zadržkov preberete samo zadnji del.

Antti Tuomainen je zelo uspešen pisec kriminalnih romanov, prejemnik številnih nagrad. Leta 2011 je za roman Zdravilec prejel nagrado Clue za najboljši finski kriminalni roman in se uvrstil v ožji izbor za nagrado Glass Key, prestižne skandinavske literarne nagrade.
Njegov roman Mož, ki je umrl, je postal mednarodna uspešnica po katerem je posneta tudi televizijska serija. Prav tako bo kmalu posnet film po literarni predlogi Zajčji faktor.

Po vrvi do svetlobe

»Po vrvi do svetlobe« je knjiga, ki je pisana v prvi osebi, saj gre za osebno izpovedno zgodbo velike ljubiteljice gora, Alenke Klinar. V njej nam avtorica predstavi svojo življenjsko pot, s pomočjo besed nam predstavi vpogled v svet gora in plezanja, svet poln dogodivščin, tako, da nam zasrbijo podplati. Žal jo je med pripravami na odpravo v Kirgizijo doletela nesreča in po operaciji je bila primorana svet gora zamenjati za invalidski voziček. Na srečo najde uteho v knjigah, tako v branju kot pri pisanju. Knjiga, ki je nastala po prestani bolečini, je drugačna kot si jo je avtorica sprva želela. A je toliko bolj odraz njene duše, njenega »novega« življenja. Odlična zgodba za vse ljubitelje hribov, gora.

Alenka Klinar je alpinistična inštruktorica in fotografinja, ki se je po nesreči v Dolomitih podpisala pod odlični biografski roman z naslovom »Po vrvi do svetlobe«.

Glej tudi:

Nič od tega ni res

Glavna junakinja romana je priljubljena podkasterka Alix Summer, ki v svojih podkastih predstavlja uspešne ženske. Na svoj rojstni dan po naključju spozna Josie Fair, s katero ugotovita, da sta bili rojeni na isti dan v isti porodnišnici. Ko se naslednjič srečata, Josie predlaga, da bi svojo življenjsko zgodbo delila v Alixinem novem projektu, naslovljenem Živjo! Jaz sem tvoja rojstnodnevna dvojčica! Sprva se njena zgodba zdi kot nalašč za uspešen podkast. Je nekoliko pretresljiva, skrivnostna in polna bolečine. Toda kmalu postane jasno, da se Alix zapleta v nekaj veliko večjega, morda celo nevarnega. Josie začne prestopati meje njene zasebnosti, življenja in stanovanja. Alix želi hkrati prekiniti stike z njo, a tudi nadaljevati s snemanjem, saj se ne more upreti razkrivanju njene zanimive zgodbe. Ko končno začenja razumeti, kdo v resnici je ter spozna njene temne skrivnosti, je že prepozno, da bi jo ustavila. Sama postane del podkasta, ki ga nikoli ni želela posneti.

Nič od tega ni res je napet triler o manipulaciji, lažeh in temnih skrivnostih. Preplet zgodbe, ki se dogaja v sedanjosti, pripovedovanja dogodkov iz preteklosti, intervjujev in prizorov iz televizijske serije ustvari roman, ki vas ne bo izpustil do zadnje strani.

Lisa Jewell je britanska avtorica, katere dela so prevedena v več kot trideset jezikov. Napisala je nekaj ljubezenskih romanov, skozi leta pa je prešla v žanr psiholoških trilerjev, v katerem je postala uspešna in prepoznavna. V slovenski jezik so prevedeni njeni trilerji: Brez nje, Družina nad nami in nadaljevanje Družina ostane.

In druge zgodbe

Nova v slovenščino prevedena knjiga bookerjevega nagrajenca  in letošnjega dobitnika nagrade Vilenica Georgija Gospodinova vsebuje enaindvajset zgodb, avtorjev predgovor in bogato spremno besedo prevajalca Boruta Omerzela.

Gospodinov pogosto odkrito briše meje med literaturo in resničnostjo, je zagovornik čim bolj pristnega srečanja med avtorjem in bralcem, zato bralca pogosto nagovarja, vabi v besedilo. V veliko zgodbah ubeseduje zanimive dogodke iz lastnega življenja, izjave v predgovoru k zgodbam položi v usta svojih literarnih oseb (ali si jih od njih prisvoji). Tudi v zbirki kratkih zgodb lahko prepoznamo Gospodinove izstopajoče lastnosti: izhodiščna podobnost (analogija) iz vsakdanjega konkretnega sveta preraste v alegorijo abstraktnih uvidov (npr. v zgodbi Prvi koraki), človekova identiteta se zlahka razcepi oziroma pomnoži (npr. Človek z mnogimi imeni), zaznave sveta so posebne (npr. poudarjanje ali izguba sluha, vida, okusa …), dojemanje časa pogosto ni linearno, lokalne geografske posebnosti razkrivajo širše zgodovinske in sociološke zakonitosti. Mnoge zgodbe so zgrajene tako, da ubeseditev konkretnega utrinka iz življenja posameznika avtor povzdigne na uvid nekega bolj splošno veljavnega principa delovanja človeške duše ali nauk oziroma presenetljivo lucidno spoznanje. Tudi na dogajanja v lokalnem okolju avtor pogleda z bolj oddaljene, svetovljanske ali časovno odmaknjene perspektive, pri čemer pogosto ti drobni, navidezno lokalno pogojeni dogodki zasijejo v drugačni luči. Rdeča nit knjige so odlomki o odnosu do pisanja, branja, knjig, kjer tudi tokrat zažari Gospodinovo prepričanje o žlahtnosti literature, zapisane in pripovedovane besede, ki svet tolaži, ohranja in ga popravlja. Poglavje zase je Gaustin, ki je stalnica številnih Gospodinovih del, avtorjev alter-ego in večkrat tudi ključ do boljšega razumevanja besedil. V zadnji zgodbi (Gaustin), Gospodinov razkrije, da je Gaustin tokrat spoj imen Garibaldi (torej zgodovine in revolucije) in Avguštin (torej filozofije s filozofom, pisateljem in učiteljem).

Če je za Gospodinova in njegove literarne osebe dovolj že samo proces pripovedovanja (Neka druga zgodba), lahko tudi bralci beremo tako, da zgolj uživamo v procesu samega branja in se prepustimo, da nas tok pripovedi odnese v odlične domislice, kjer odpovesta logika časa in prostora ter enoznačne človekove identitete, dovolimo, da nas veter Gospodinova (ki pravi, da v prozo pogosto pretihotapi poezijo, kar se v besedilu začuti tudi tokrat) vrtinči skozi besedilo kot liste v vetru. Lahko sledimo avtorjevemu vstopanju in izstopanju iz literarnih oseb in se zabavamo ob njegovih interpretacijah razmerja avtor-besedilo-bralec. Seveda nas ob tem razveseljujejo tudi  “legendarni dogodki” iz prepričljivo konkretnega sveta, ki jih Gospodinov bralcu posreduje z navidezno lahkotnostjo, kajti vsaka zgodba si zasluži, da je pripovedovana in slišana (str. 6). Zgodbe v zbirki so vredne večkratnega branja ali potapljanja v tekst na različnih globinah, pri katerem bomo pod zabavno ali presunljivo vsebino površja lahko uživali tudi v neologizmih (npr. uhoples), medbesedilnih glasovih drugih avtorjev, kalejdoskopskih metamorfozah istih delcev človeške identitete, parafraziranju stoletja starih rekel, uvodnih citatih v zgodbe in številnih drugih gospodinovskih domislicah.
K prijetnemu branju prispevajo tudi do bralca zelo pozorne prevajalčeve opombe z izčrpnimi pojasnili vsega, kar bi utegnilo bralca prikrajšati za celostno dojemanje prevoda: pojasnjeni so vsi Gospodinovi sklici na avtorjevo izvorno okolje (Bolgarija), bolgarsko književnost, jezikovne posebnosti … Bogata in poglobljena spremna beseda med drugim osvetli Gospodinovo akademsko kariero, njegov literarni razvoj, umestitev njegovega dela v bolgarsko in sodobno evropsko književnost, poglobi se v posamezna avtorjeva dela in njegov idejni svet.

Se vidimo v petek? : roman

Lucija Zajc je slovenska avtorica in šolska knjižničarka. Se vidimo v petek? je roman, ki govori o hčerkinem doživljanju ob izgubi očeta. Ko se srečamo ali smo skupaj, si moramo vedno zastaviti vprašanje, kdaj se bomo naslednjič videli. Se sploh bomo videli? Zato je pomembno, da vse, kar mislimo narediti, naredimo takoj, ker sicer mogoče tega sploh ne bomo mogli narediti. Gre za roman, ki opisuje dogajanje znotraj človeka ob izgubi bližnjega. Ta del ob raznih izgubah po navadi ostane zakrit. Zato ima roman še posebno težo. Težko, da bomo komu lahko povedali, kaj in kako ob izgubi čutimo, kaj doživljamo in kaj se dogaja znotraj nas. Določena dejstva iz življenja očeta in skupni dogodki se omenjajo večkrat v romanu. Tako, kot v mislih večkrat premlevamo ene in iste stvari. Ene in iste stvari premišljujemo, vrtimo se v določenem krogu. Da ta krog presekamo, če sploh kdaj ga, pa je potreben čas. Ampak ne glede na vse, je pomembno samo to, da se zavedamo, kakšen vpliv so imeli ljudje na naša življenja in da smo jim, za vse, kar so nam dali, hvaležni. To, kar v času našega življenja damo drugim, je edino, kar je pomembno. Na ta način druge opolnomočimo, da bodo tudi, ko nas ne bo, znali živeti svoje življenje. Ko izgubimo ljubljeno osebo, življenje ne bo nikoli več tako, kot je bilo, bodo pa ljubljene osebe vedno z nami, če bomo tako želeli. Skupni spomini so edina stvar, ki nam je nihče ne more vzeti. Če jih ustvarimo.

Dvor zmrzali in zvezdnega sija

Po čustveno napetem zaključku tretjega dela serije Dvor trnja in vrtnic se avtorica Sarah J. Maas v romanu Dvor zmrzali in zvezdnega sija vrača v svet Prythiana z bolj umirjeno, introspektivno pripovedjo. Tokrat ne gre za klasično nadaljevanje, temveč za most med staro trilogijo in novim ciklom, ki prinaša občutek zaključka, a hkrati napoveduje nove začetke.
Zgodba se odvija nekaj mesecev po vojni, ki je spremenila življenje vseh vilinskih dvorov. Feyre, Rhysand in njuni prijatelji poskušajo obnoviti svoje domove in odnose, hkrati pa se soočajo z notranjimi ranami, ki so ostale po vojni. Avtorica tokrat zgodbo pripoveduje skozi več perspektiv, kar omogoča globlji vpogled v različne like in njihova čustva.
V primerjavi s prejšnjimi deli je tempo počasnejši, bolj osredotočen na čustveno dinamiko kot na akcijo fantazijskega dogajanja. Pisateljica zajame toplino prazničnega časa, melanholijo okrevanja in drobne trenutke upanja, ki dajejo občutek domačnosti. Dvor zmrzali in zvezdnega sija je kot dih po nevihti – nežnejši, mehkejši, a še vedno prežet z značilno avtoričino mešanico magije in romantike.
Vloga tega romana je kot neko prehodno poglavje, ki prinaša čustveni zaključek za Feyre in Rhysanda ter obenem nakazuje nove smeri, ki jih avtorica raziskuje v naslednji knjigi.

Letoviščarji

Zdaj že odrasel protagonist Filip Martin v pismu svojima otrokoma popisuje svoje spomine na najstništvo. Vrne se v čas, v tisto poletje 1939, ko se je prvič zaljubil. Časopisi so že pisali o Hitlerju in nemiru na stari celini. Kot mnogo poletji prej, so tri družine, vse z otroki in podobnim družbenim statusom, preživljale poletne počitnice v obmorskem letovišču Linley Bottom, imenovan tudi Zaliv tihotapcev. Idilično počitnikovanje ima tokrat primes rahle in komaj zaznavne note nostalgije na zgodnejše otroštvo in pridih negotove prihodnosti. Skoraj 17 letni Filip čuti, da časi, ki jih je doživljal do zdaj, počasi minevajo. S Silvijo, Pavlo, Rodneyem, Bernardom in Alison preživljajo dneve na plaži, ob tabornem ognju pri pečenju klobasic, pohajkovanju, igranju, plavanju, jadranju, branju in druženju. Filip na enem od sprehodov naleti na zapuščeno hišico na pečini in tam sreča dekle Ano. Tekom dni se spoprijateljita in mladostniško zaljubita. Tudi Silvija spozna ribiškega mladeniča Harolda, s katerim preživlja poletno romanco. Staše zavajata, da sta par pravzaprav onadva, kajti to bi bilo v njihovih očeh sprejemljivo in primerno. Vsi štirje pa se zavedajo, da se bo ob koncu poletja vse to končalo in marsikaj spremenilo.

Topel mladinski roman s pustolovskim in ljubezenskim pridihom ter svojevrstnim čarom obalne ribiške vasice.

Nespečne noči

Knjiga Nespečne noči ameriške pisateljice Elizabeth Hardwick je njen zadnji roman izdan leta 1979 in njeno prvo delo prevedeno v slovenski jezik. Naslov knjige se zlije z vsebinskim slogom besedila, saj pripovedovalkine misli sledijo toku  premišljevanj, ki se nam utrnejo v nočeh brez spanca. Tako nam avtorica na svojevrsten način odstira drobce svojega življenja, od otroštva v številčni družini v Kentuckyju, do kasnejših spominov na življenja v New Yorku, Bostonu, Mainu in Amsterdamu, z okruški spomina kot jih vidi zdaj in s prepleti razmišljanj o ljubimcih, znancih, sosedih, prijateljih ter o sorodnikih, njihovih tegobah in stiskah, pa tudi o različnih opažanjih okoli nje. Odpira različna vprašanja o odnosih in družbenih vlogah, svojega nekdanjega moža, pesnika Roberta Lowella, pa zamolči, tako samo v namigih izluščimo njegovo prisotnost. Čustveno poglobljeno sliko podaja v izbranem jeziku, spretno, elegantno, dostojanstveno, lepo, s pravo mero humorja in samoironije.

Elizabeth Hardwick je bila priznana literarna kritičarka in pisateljica esejev, napisala je tudi tri romane, med njimi izstopa prav roman Nespečne noči, kratka, neobičajna knjiga, ki s svojim izmojstrenim slogom in neprizanesljivostjo spretno zamejuje resničnost z ustvarjalno svobodo misli pisateljice in bralca posrka v tok razmišljanj o odnosih in vlogah okoli nas.

Dnevnik druge zime

Srednjeletnemu moškemu, ki sam živi svoje skromno življenje in se preživlja kot pisatelj, se nekega dne življenje obrne na glavo. Alkoholizem, s katerim ubija dneve in sebe, izterja svoj davek. Omrtvičene noge, vnetje hrbtenjače in perifernega živčnega sistema. Zdravniki njegovemu davku nadanejo ime, alkoholna polinevropatija. Pristane v kliniki. Od tu dalje nič več alkohola, le vztrajno vsakodnevno sprehajanje in injekcije. In opazovanje življenja, ne umikanje pred njim. In pisanje. A da bi imel o čem pisati, zdaj, ko njegovo gibanje in premikanje nista več tako samoumevna, na to ga opominja tudi zvesta spremljevalka bolečina, se začne zazirati v trenutke, prej utapljane, zdaj, v novi priložnosti, ozaveščene. In začne (ponovno) pisati, pri čemer mu je pomembno predvsem to, da zapisani trenutki zares odsevajo prav tiste trenutke, v katerih je, in da je vsak od njih pomemben le toliko. Morda

» … se temu reče tišina.

Malce mučna je, težka,

a vseeno tišina.

Ki ima nekaj skupnega z glasbo,

neslišno, a vseeno –

glasbo.«

V čisti kristalizaciji teh trenutkov, posredovanih z močjo metafor in simbolike, brez čustvenih ali miselnih razpršenosti, ga spremljamo med njegovimi sprehodi po mestu, opazovanju življenja z balkona, neizbežnih obiskovanjih antikvariatov, druženju s prijatelji … v izrekanju (zapisovanju) hipnih mislih o ptičih, snegu, ljudeh, križiščih, knjigah ali pisateljih, ulicah mesta, prijateljih, osebnih občutjih dneva … drobnih situacijah, ki jih gole izlušči in jih osvetli v njihovih povsem navadnih ali absurdnih ali simpatičnih bistvih … obenem pa jih časovno datira z natančnimi datumi in urami dneva, celo minutami, s čimer bralcu vzbuja občutek, da je on njegovo oko, njegovo čutje in občutje, njegova misel, njegova hipnost, njegova radost, melanholija, samost, čudenje, ugotavljanje, trenutna naveličanost, življenjski optimizem, dvom, preblisk, sprejemanje in zaupanje. Vse to, kar tudi sicer vsak človek doživlja v sebi, namreč: »Le v čustvu ni ničesar modernega, o nobeni modi ni govora. Tu ni nikoli nič novega, nikoli nič zastarelega. Tu je vse, kot je.«

Morda ta dnevniški roman ni tisto, kar v tem trenutku potrebujete. Morda pa; morda potrebujete prav to, prav te besede, zato, da ulovite spirit, duh oziroma naravnanost, način, kako se spopasti z življenjem na preprost, sprejemajoč, kljub-vsemu-notranje-v-sebi-radosten, umirjen način. Dan mine, vsak dan mine, tudi kakšen ‘takšen’, zoprn, ampak kaj potem, nič hudega, jutri bo verjetno bolje, ali pa že čez par ur. »Ne čakaj, da bo minilo, daj to skozi.« Na ta način razmišlja in živi Valjarevićev zapisovalec, zadovoljen s tem, kar ima, in z vsem dobrim, kar lahko v dnevu zazna – življenja pač res ni potrebno (dodatno) komplicirati – in ki začenja vsak dan od začetka, sprijaznjen s svojo preteklostjo.

Srđan Valjarević, srbski avtor, bralca v tem dnevniku zapeljuje tako s slikovitostjo svojega literarnega junaka kot tudi s samo ritmičnostjo zapisa, vsekakor pa tudi z optimizmom, ki veje iz besedila:

»Uf, kako sem prazen ob 22.10. Voljo že imam, to je v redu, ampak res sem čisto prazen. Ko pa si v življenju takole prazen, je to kot arašidi. Še ena zafrkancija več, nič drugega. Grickaš življenje, samo to. Ko si prazen, grickaš življenje. In pljuvaš luščine.«

ali pa:

»Vsaj to, vsaj nekaj, sonce sije na vse. Na prav take, kot smo. Izgubljene na tem nam dobro poznanem kraju.«

Pri Valjareviću je naravnost občutiti njegovo ljubezen do pisanja. Nas, bralce, pa v tem delu preizkuša tudi v ljubezni do branja.

25 zadnjih poletij

Stephan Schäfer (rojen leta 1971 v Cambridgeu, Massachusetts, Združene države Amerike) je nemški filmski ustvarjalec, direktor in pisatelj. Za filmsko ustvarjalnost je prejel več nagrad in nominacij. Roman 25 zadnjih poletij, v izvirniku 25 letzte Sommer, je njegov prvenec, preveden v številne tuje jezike.

25 zadnjih poletij je roman, ki bi ga morali prebrati vsi, ujeti v ritem vsakdana, ki nas kot počasni vrtinec vleče stran od naših naravnih želja in talentov, otroških sanj in pozabljenih mladostnih ciljev.  Slikovita, tankočutna zgodba, prepletena z opisi narave, mestoma humorna, odkrita, hitro razvijajoča. Delo ni obširno, vendar se življenjske modrosti nizajo ena za drugo.

Protagonist zgodbe in kmet Karl se naključno srečata ob jezeru, v bližini njunih domovanj. Protagonist, izčrpan od vsakdanjega hektičnega življenja, preštevilnih elektronskih pošt in telefonskih klicev, odvisen od pametnega telefona, je ob nenavadnem srečanju in prvem preživetem dnevu na Karlovi kmetiji, doživel umiritev misli in telesa. Ob pogovoru s Karlom so se mu začela odstirati pomembna življenjska vprašanja, predvsem pa je spoznal, da ima pred seboj samo še 25 poletij. Kako jih preživeti?

Zgodba je navdihujoča, pozitivna, na senzibilen način prikaže pomen dobrih medosebnih odnosov, zlasti znotraj družine, med otroki in partnerji. Karl zase pravi, da je kmet, ki poskuša biti občutljiv za svet okoli sebe, Johanna (njegova žena) pa je ženska, s katero lahko vsak dan sega po zvezdah.