skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Dvor megle in besa : [vilinska saga o boju med svetovi]

V drugem delu serije z naslovom Dvor megle in besa avtorica Sarah J. Maas razširi fantazijski svet Prythiana in poglobi zgodbo o Feyre, ki se po preizkušnjah spopada s travmami, svojo novo močjo in nepričakovano svobodo. V ospredje stopi Nočni dvor in z njim Rhysand, ki Feyre pokaže resnični pomen moči, zavezništva in ljubezni. Nadaljevanje Dvor megle in besa velja za enega najmočnejših in najbolj priljubljenih delov v celotni sagi. Če je bil prvi del prežet z elementi pravljice, drugi del prinaša širši, temnejši in veliko bolj čustveno kompleksen pogled na svet Prythiana.
Zgodba se nadaljuje tako, da se Feyre Archeron po dogodkih Pod goro vrača na Tamlinovo posest, a Feyre ni več smrtnica in preizkušnje so jo spremenile. V njej se skriva tema, travma in moč, ki je še sama ne razume. Namesto varnosti, ki jo je nekoč iskala, se Feyre v Tamlinovem svetu vse bolj duši. Takrat se pojavi Rhysand, visoki gospod Nočnega dvora, ki ji ponudi možnost svobode in priložnost, da odkrije, kdo v resnici je.
V tem delu Maas blesti predvsem pri gradnji sveta. Bralci spoznamo čudovito zasnovan Nočni dvor, poln skrivnosti, raznolikih likov in bogate mitologije. Prav tako avtorica poglobi Feyrejin notranji boj in pokaže, kako travme vplivajo na odnose, zaupanje in identiteto. V ospredju je tudi razmerje med Feyre in Rhysandom, ki je zasnovano počasi in premišljeno. Od obotavljivega zavezništva do ene najbolj priljubljenih romanc v sodobni fantaziji.
Roman ni le ljubezenska zgodba, temveč tudi pripoved o okrevanju, moči in samoodkrivanju. Ob tem pa Maas ohranja napetost, polno akcije, političnih spletk in čarobnih razkritij, ki bralca potegnejo v sam vrtinec dogajanja.
Dvor megle in besa je nadaljevanje, ki preseže svojega predhodnika. Ponuja več globine, več čustev in več razsežnosti sveta, hkrati pa s svojo strastno in dramatično pripovedjo potrdi, zakaj je serija Sarah J. Maas osvojila tako širok krog bralcev. To je roman, ki ostane z bralcem še dolgo po koncu branja.

Dvor trnja in vrtnic

Sarah J. Maas, avtorica uspešnih »romantazijskih« serij, se v romanu Dvor trnja in vrtnic podaja v nov fantazijski svet, ki združuje pravljico, romanco in temačno fantazijsko napetost. Prvi del priljubljene serije bralca popelje v čarobno deželo vilinov, kjer se smrtnica Feyre znajde ujeta v igri skrivnosti, čarovnije in ljubezni. Knjiga, ki je prvi del istoimenske serije, je hitro osvojila srca bralcev po svetu in sprožila pravo evforijo med ljubitelji fantazije.
Zgodba se začne v človeškem svetu, kjer smrtnica Feyre Archeron poskuša preživeti skupaj s svojo družino. Ko v gozdu ubije volka, za katerega se izkaže, da je bil vilin, se znajde pred posledicami, ki jo popeljejo v skrivnostno deželo Prythian. Tam postane ujetnica Tamlina, mogočnega visokega gospoda, ki ga bremeni starodavno prekletstvo. Sprva polna nezaupanja, Feyre postopoma odkrije, da se za njegovimi zidovi skrivajo tako lepota kot nevarnost in da lahko njene odločitve vplivajo na usodo celotnega sveta.
V romanu je prisoten preplet znanih elementov pravljic. Marsikdo bo med sicer izvirnimi fantazijskimi zasuki prepoznal vzporednice s pravljico Lepotica in zver. Posebna odlika romana je bogat opisni slog. Avtorica odlično slika pokrajine in razpoloženja, kar bralca hitro potegne v zgodbo in tako pričara vzdušje vilinskega sveta, polnega čarovnije, skrivnosti in nevarnosti. Odnos med Feyre in Tamlinom se gradi počasi, z mešanico napetosti, strasti in čustvenih preizkušenj, kar bo še posebej pritegnilo bralce, ki uživajo v romantičnih zapletih.
Čeprav je pripoved večinoma napeta, se v nekaterih delih zazna določeno predvidljivost, predvsem zaradi uporabe klasičnih motivov. Kljub temu pa avtorici uspe vnesti dovolj lastne domišljije, da zgodba izstopa in postane temnejša, bolj odrasla različica pravljice, ki presega običajna pričakovanja.
Dvor trnja in vrtnic je tako uvod v serijo, ki obljublja bogato razvijanje sveta in likov. Roman je idealen za bralce, ki iščejo kombinacijo fantazije in romance, z dodatkom temačnih tonov, ki zgodbi dajejo večjo težo in globino. Hkrati pa bo pustil dovolj odprtih vprašanj, da se bodo želeli takoj podati v nadaljevanja.

Mesto v zalivu : roman

V svojem prvem romanu Boris Pahor v središče zgodbe postavi mladega vojaka in nekdanjega študenta prava Rudija Lebana, ki se deset dni po kapitulaciji Italije septembra 1943 vrača z vlakom v rodni Trst. Na železniški postaji njegovo težko pričakovano vrnitev domov preseka neljubo presenečenje: Nemci, ki so medtem prevzeli oblast v mestu, rekrutirajo vojake razpadle italijanske vojske, postaja je skrbno zastražena, vsi moški identificirani. Uspe se mu vrniti na peron in se skriti na vlak, ki ravno odhaja proti Miramaru. Med vožnjo, tako kot nekateri drugi mladi moški, skoči z vlaka in zbeži. Uspe mu priti do slovenskih vasi na robu tržaškega Krasa. Zateče se v hišo družinskih znancev, kjer mu nudijo zatočišče za nekaj dni.

Pahorjev Rudi Leban je mlad intelektualec, luciden sogovornik in občutljiv mladenič, ki v sebi nosi številne kontraste in notranje konflikte. Smrtna nevarnost in vojni čas izostrita njegovo čustvovanje, v njem nad cinizmom in obupom zmaga nagon po preživetju z iskanjem lepega in dobrega v naravi, okolju, ljudeh in v sebi. Glavna tema pripovedi je življenje slovenskih prebivalcev in zgodovinsko kljubovanje slovenstva na tem koščku sveta ob tržaškem zalivu.

Nasprotje, ki je temeljni kamen romana (dobro in zlo, konkretizirano v razmerje vojna in ljubezen) je podprto z notranjimi konflikti v osrednji osebi romana. Rudi Leban je razpet med odločitvijo ali naj se organiziranemu uporu proti Nemcem pridruži v gozdovih ali v mestu, njegova ljubezenska naklonjenost niha med dvema osrednjima ženskima likoma: spontano in (na videz) mladostno naivno Vido in zrelejšo Majdo.

Kljub ubeseditvi težkih ran Slovencev v Italiji (tržaški procesi, zatiranje slovenščine, fašistično nasilje) in poudarjanju slovenske prisotnosti v Trstu (tako nižjega sloja, ki z okoliškega podeželja oskrbuje mesto s hrano, kot intelektualcev) v knjigi ne prevladajo tema, tesnoba in vojna, pač pa svetloba, liričnost, lepota in ljubezen: pogosto se znajdemo med modrimi vaškimi nunci, ob družinski kuhinjski mizi, z nonami, ki pripovedujejo o preteklosti, na borjaču, po katerem se prosto sprehajajo živali ali se na njem igrajo otroci. Rudi Leban vpija lepote Krasa in poglede na morje in mesto v daljavi, besedilo je prepojeno z liričnimi odlomki. Dragocenost romana je prikaz ljudi, takratnih življenjskih razmer, družinskih odnosov (npr. odnos do starih ljudi ali vloga žensk, ki spričo pogoste odsotnosti moških zaradi vojne pogosto same preskrbujejo družino kot prodajalke zelenjave ter rož in zelišč v mestu). Rudi je izjemno natančen opazovalec, preži na obrazno mimiko, držo telesa, vsak trzljaj neverbalne komunikacije, večkrat se zadrži ob oblačilih in telesnih posebnostih oseb. V jeziku lahko naletimo na pristne krajevno-časovne posebnosti (visokopetniki (ženski čevlji s peto), školji (čeri), paštni (umetne terase na strmem terenu) …)

Najbolj glasno sporočilo romana je vsekakor osveščanje slovenske prisotnosti in utrjevanje narodne zavednosti  v Trstu in njegovi okolici. Rudi je študent prava, ki sanja o tem, kako bi lahko branil Slovence pred vsemi krivicami in zgodovinskimi ranami. Besedilo je dragocen poklon slovenskemu kraškemu robu nad Trstom, napisano z občuteno nostalgijo, navezanostjo in naklonjenostjo, ki se jih zlahka naleze tudi sodobni bralec.

Roman je med leti 1949 in 1951 izhajal v tržaških Razgledih (z naslovom Prevratna jesen). Delo je v knjižni obliki prvič izšlo leta 1955 pri založbi Lipa in pozneje doživelo več nekoliko različnih izdaj (posebnost izdaje iz leta 1955 so krajši odlomki iz Pahorjevega besedila To naše drago mesto med posameznimi poglavji, izdaja iz leta 1989, ki je osnova za to povabilo k branju, vsebuje Pahorjeve opombe k besedilu, obogatena je s spremno besedo Evgena Bavčarja, Letopisom življenja in dela Borisa Pahorja in seznamom avtorjevih knjižnih objav do leta 1989).

Roman je izšel tudi kot zvočna knjiga (v čudoviti interpretaciji v Trstu rojenega gledališkega igralca Matije Rupla).

Ubili smo Stello

Dogajanje v kratki zgodbi Ubiti smo Stello je prikazano skozi oči Anne, ki konec tedna preživlja sama, medtem ko njen mož Richard z otrokoma odpotuje na obisk k svoji materi. V tišini doma se Anna poglobi v spomine na prihod Stelle, hčerke svoje prijateljice, ki je za kratek čas vstopila v njihovo že napeto družinsko življenje.

Ob opazovanju vrta in ptiča na drevesu se Annine misli razpršijo med številne skrbi: Richardovo nezvestobo, sinovo molčečnost, hčerino nevednost glede dogajanja okrog sebe, najvztrajnejše pa se vračajo k Stelli, zmedeni najstnici, katere življenje se je končalo nenadno in tragično.

Zgodba je oblikovana kot intimna, nemirna notranja izpoved matere, ki v osami razkriva razpoke v svojem gospodinjstvu. Anna se skozi pripoved vse bolj sprašuje, kakšno vlogo je sama odigrala pri dogodkih, ki so vodili v Stellino žalostno usodo.

Avstrijska pisateljica Marlen Haushofer je najbolj znana po svojem romanu Die Wand, prevedenem v slovenščino kot Stena. Tudi kratka zgodba Ubili smo Stello ohranja njen značilni introspektivni pripovedni slog, vendar v bolj zgoščeni in intenzivni obliki. Namesto širšega razmisleka o izolaciji in naravi se tokrat osredotoča na notranji svet ženske, ki se sooča z občutki krivde in nelagodja.

Poljubi in besede

Nina Stopar je ustvarjalka, ki deluje na presečišču poezije, slikarstva in plesa. Diplomirala je iz slovenskega jezika, magistrirala iz estetike, nato pa še iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.

Po desetletju poučevanja se je povsem posvetila vizualnim umetnostim — klasični sliki, body paintingu, performansu, plesu in poeziji. Je tudi učiteljica gibalne prakse 5Ritmov®, skozi katero verjame v pot za vstop k umetniškemu sebstvu in abstrakciji. Ustvarja med Ljubljano in Žerjavom (Črna na Koroškem).

Njen umetniški izraz odlikujeta intuitivnost in telesna inteligenca. “Slikam z gibanjem, plešem z barvami in pišem s telesom,” pravi Nina. Ustvarjanje doživlja kot meditacijo, kjer je gibanje čopič, telo postane platno, barve duša, duh pa je prisoten v praznem prostoru med oblikami.

Poljubi in besede je pesniški prvenec Nine Stopar — subtilna, čutna in intimna zbirka, v kateri se prepletajo nežno spogledovanje, ljubezen in erotična strast. Knjiga je eksplozija čutnosti — ne le z besedami, ki preživijo trenutek, temveč tudi z vizualno estetiko, saj je opremljena z detajli iz avtoričinega slikarskega opusa.

Ninine pesmi nežno prehajajo v barve — kot da bi se beseda prelila na platno, ustvarjajo skrivnostno in bogato zlitje dveh jezikov: književnosti in likovnosti.

Zabava pri Kozlu

Osrednji pripovedni lok romana je zgodba Uranie Cabral, 49 letne odvetnice iz New Yorka, ki se po 35 letih vrne v rodno Dominikansko republiko, da bi razčistila s svojo preteklostjo. Njen prihod v Santo Domingo je povod za retrospektivno raziskovanje svoje preteklosti in osebnih travm, povezanih z obdobjem tiranije generalisima Rafaela Trujilla z vzdevkom Kozel. Na tem najpomembnejšem položaju v državi je bil med leti 1930–1961, predsednik pa je bil v nasprotju z njim le figura. Urania je hči Agustína Cabrala, nekdanjega vplivnega politika in zvestega privrženca Trujilla, ki je nazadnje padel v njegovo nemilost. Njena usoda je v romanu izražena z močno čustveno globino njene osebnosti in skozi njeno zgodbo lahko začutimo pravi človeški obraz zgodovinske tragedije. Uraniin lik je specifičen, saj je posameznica z edinstveno travmo, in univerzalen, ker je hkrati simbol nesrečnih žrtev diktature dominikanskega režima. Pisatelj skozi njeno osebnost raziskuje, kako globoko lahko avtoritarni režim poseže v posameznikovo življenje, obenem pa postavlja vprašanje, ali je mogoče zares dokončno preboleti takšen strašen dogodek. Njeno potovanje, od žrtve do ženske, ki se sooči s svojo preteklostjo, je dober prikaz posledic političnega režima na celotno njeno družino.

 

V romanu spoznamo tudi zgodbo o zadnjih dneh diktatorja pred atentatom. V časovnih preskokih med preteklostjo in sedanjostjo spoznamo njegovo brutalno vladavino, polno korupcije, manipulacij in nasilja nad njegovimi zvestimi privrženci. Prikazan je kot karizmatičen, a krut voditelj, ki obvladuje državo z železno roko, hkrati pa pisatelj razkrije tudi njegove človeške slabosti, psihopatološko osebnost in paranojo, ki ga kot zlovešča slutnja preganja vse do neizbežnega konca.

 

Tretji pripovedni lok se osredotoča na skupino zarotnikov, ki načrtujejo atentat na Trujilla. Spremljamo njihove motive za usodno dejanje, dvome, ki jih kljuvajo in neizmeren pogum, ko tvegajo svoja lastna življenja, da bi končali nečloveško diktaturo. Ta del romana razkriva kompleksnost njihovih odločitev in ceno, ki jo plačajo za upor.

 

Ta družbeno-kritični roman opozarja na posledice totalitarnega režima na življenje ljudi, kako nevaren je lahko kult osebnosti in kaj vse so nekateri posamezniki pripravljeni storiti za svojo dobro pozicijo med odločevalci in svetovalci vodilnega. V pravih političnih okoliščinah je takšnih oseb vedno dovolj, kljub vsemu žrtvovanju sebe in svoje družine v dobro “gospodarja” pa jih ta zavrže in tragično propadejo. Pri tem s svojim podpiranjem režima pomagajo ustvarjati grozljive življenjske razmere, s katerimi ogrozijo obstoj lastnega naroda. Edino upanje na lepšo prihodnost predstavljajo posamezni aktivisti, ki se morajo prebiti skozi skoraj nezlomljivi sistem in sprožiti spremembe.

 

V svojem govoru ob prejemu Nobelove nagrade za književnost leta 2010 je Mario Vargas Llosa opozoril na moč, ki jo ima literatura. Retorično je izpostavil vprašanje, zakaj totalitarni režimi, ki stremijo k popolnemu nadzoru nad posameznikom od rojstva do smrti, tako zelo trepetajo pred svobodno besedo, da uvajajo strogo cenzuro in z nezaupanjem spremljajo neodvisne pisatelje. Njegova goreča zagovornost svobode izražanja in v tistem času še idealizirane liberalne demokracije se zrcali v njegovih delih, ki bralce vabijo k razmisleku o svobodi in odporu proti tiraniji.

Votli fant

Pred nami so nove vznemirljive prigode izganjalcev duhov iz najmanjše londonske Agencije Lockwood&Co. Anthony, George in Lucy so med sabo povezani in usklajeni, zato kot ekipa odlično sodelujejo. Nova naročila se vrstijo, epidemiji strašenj v Londonu ni videti konca in dela je čez glavo. Vse po starem, torej, dokler Anthony ne zaposli nove pomočnice. Urejene, učinkovite, sposobne in čudovite Holly Munro, ki ima eno samo pomanjkljivost – z Lucy se ne prenašata. Seveda sta obe preveč profesionalni, da bi to vplivalo na vzdušje v ekipi, a Lucy se zdi, da nič več ni kot je bilo. Poleg tega ima še druge težave. Njen talent postaja izrazitejši in Lucy ga vse težje obvladuje. Poleg običajnega kramljanja z lobanjo v vrču se ob operacijah vedno bolj izgublja v pogovorih z duhovi in več kot enkrat je le za las odnesla celo kožo in se izognila duhotiku. To jo zelo obremenjuje, saj je prepričana, da njeno vedenje ogroža celotno ekipo. Le v katero smer se bo ta zapleteni klobčič odvil?

Po knjigah je posneta televizijska serija, ki se konča po prvi sezoni. Brez skrbi. Zgodba se v knjigah nadaljuje in z vsakim delom je boljša in polna neprekosljivega Stroudovega humorja!

Krvavec : fantastična povest

Ambrož je moški, ujet v krizo srednjih let. Delavnice osebnostne rasti in duhovnega iskanja so mu odveč, spremlja ga občutek, da v življenju ni dosegel nič omembe vrednega, še več frustracij pa mu povzroča nesrečen zakon z Medejo, ki se je že zdavnaj oddaljila od svojega, iz dneva v dan bolj zamorjenega in ciničnega moža. Ambrožu pa se vendarle nasmehne priložnost, da bi svoje življenje obrnil na bolje, zato se odzove povabilu na priljubljeno smučišče na Krvavcu, kjer ga pričakajo ženini prijatelji, do katerih že od nekdaj goji sovražen odnos. A kmalu po prihodu na smučišče se Ambrožu začnejo dogajati nenavadne stvari, kjer ne manjka zamolčanih zamer, potlačenih travm in predvsem hektolitrov krvi, ki ga povzroči srečanje z enim od najbolj priljubljenih mitoloških bitij vseh časov.

Krvavec je mešanica krvavega tarantinovskega ekscesa, pikrega črnega humorja in pristnega suspenza, ki se na enako duhovit kot neprizanesljivo oster način loteva večno aktualnih problematik krize srednjih let, prikazane skozi oči zafrustriranega moškega, razbitih odnosov, pomanjkanja pristne komunikacije med ljudmi, ki bi si morali vse zaupati in predvsem (tokrat zelo krvavega) kontrasta med nemirnim človeškim duhom in nepredvidljivo snežno naravo. Črna komedija, psihološka drama, triler o preživetju in grozljivka v unikatni bralski izkušnji!

Iskanje Eve

Eva in Leon sta čisto običajna najstnika. Ona prihaja iz Slovenije, on iz Švedske. Pred tremi leti sta se spoznala na družabnih omrežjih.
Bliža se konec šolskega leta in čas je, da se spoznata tudi v živo.
Leonov oče najame avtodom in predstavi načrt potovanja po Švedski. Prepričan je, da bo s svojo predstavitvijo očaral ostale člane družine. Ne računa pa na Leona in njegov načrt.
Z Evino pomočjo pripravi odlično predstavitev Slovenije. Mama in mlajši brat sta navdušena nad videnim. Odločeno je, družina bo odpotovala v Slovenijo.
Oče se kljub vsemu ne more sprijazniti, da ni bil izglasovan njegov predlog. S pretvezo, da nima zavarovanja za vožnjo po tujini, sklene, da bodo ostali na Švedskem in odkrivali lepote domovine.
Leon, ki je medtem že sporočil Evi, da bo z družino pripotoval na obisk v njeno deželo, sprejme odločitev, ki bo vse obrnila na glavo.
Pod pretvezo, da se odpravlja na šolski izlet, se vkrca na trajekt in odpotuje proti Sloveniji.
Kako se bo zaključila Leonova pustolovščina? Se bo uspel srečati z Evo?

Roman Iskanje Eve je napisan na duhovit način in v jeziku, ki je blizu mladim. Vsebuje tako elemente avanture kot ljubezenske zgodbe. K branju pritegne tudi odrasle bralce.
Knjiga je bila leta 2015 izbrana za nacionalni projekt Rastem s knjigo za osnovnošolce ter uvrščena na seznam kakovostne mladinske literature Zlata hruška.
Potegovala se je tudi za nagradi Večernica in Desetnica.
Damijan Šinigoj je večkrat nagrajeni slovenski pisatelj, prevajalec, urednik, publicist, scenarist in jamar. Iskanje Eve je njegov prvi mladinski roman.

Maniac

Čilenski avtor se v Maniacu vrača v svet znanosti, ki ga je odlično ubesedil že v romanu Slepa luč. Tokrat je svojo pozornost usmeril v življenje Johna von Neumanna. Biografijo madžarsko-ameriškega matematika in pionirja računalništva je Labatut mojstrsko povezal z življenji ostalih znanstvenikov, s katerimi je von Neumann odkril pot v središče prelomnih znanstvenih odkritij, ki so ključno zaznamovala 20. stoletje.

Von Neumann je bil že v otroštvu opazno drugačen od svojih vrstnikov. Čeprav je njegova bivša žena o njem povedala, da si “še vezalk ni znal sam zavezati”, je bil njegov um vedno lačen. Ko so njegove oči prvič uzrle stroj za tkanje tapiserij, je bil kot uročen. V njem se je sprožil plaz vprašanj, odgovori nanje pa so omogočili nastanek tehnologije, ki je “preobrazila vse vidike človeškega izkustva”. Njen razvoj, ki ga nekateri sprejemajo z odprtimi rokami, spet drugi z zadržkom in strahom, se vse do danes ni ustavil in še vedno napreduje z bliskovito naglico.

Poglavitno vprašanje, s katerim se roman ukvarja je, kako temelji tehnološkega razvoja ogrožajo našo civilizacijo. Vprašanja o tem, kako tesno je napredek povezan z uničenjem, o mejah in o moralnosti znanstvenega napredka, je Labatut vtkal v napeto, srhljivo in včasih temačno zgodbo, ki ovrže vse stereotipe o dolgočasnosti zgodovine in znanosti.