skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Še

Pripovedovalec in protagonist romana je Gazȃ, sin preprodajalca ljudi, ki bralcu in sebi pripoveduje svojo življensko zgodbo. Pri devetih letih je očetu začel pomagati pri poslih, do katerih je postopoma pridobil ambivalenten, celo sadističen odnos. Možnost empatije ga je zapustila, posilstva in umori pa so kmalu postali del njegovega vsakdana. Ko je med prevozom beguncev doživel prometno nesrečo, v kateri je njegov oče umrl, se je za Gazo začnelo novo, običajno življenje. Vendar pa otrok, navajen ognja, še celo življenje išče opekline. V svetu, kjer so sovraštvo, nasilje, krutost in linč za vsakim vogalom, bi Gazȃ po vsaki logiki moral uspeti…zakaj se potem njegova zgodba konča drugače?

Roman Še je eden izmed prvih, ki evropski begunski krizi namenijo mesto v svetovni literaturi. Turški pisatelj Hakan Günday (1976) je zanj prejel nominacijo ter prvo nagrado Médicis za tujce. Poleg tega, da je kjiga dosegla in navdušila širok krog bralcev, je leta 2017 doživela tudi filmsko adaptacijo.

Robinson Crusoe

Robinson Crusoe je klasični pustolovski roman angleškega pisatelja Daniela Defoeja, prvič objavljen leta 1719 (The Life and Strange Surprising Adventures of Robinson Crusoe, of York, Mariner). Velja za enega izjemno priljubljenih prvih modernih romanov v angleški literaturi, doživel je več kot 700 ponatisov, prevodov in priredb, prav tako je bil večkrat filmsko prirejen.

Robinson Crusoe je bil v slovenščino preveden večkrat, in sicer pogosto v prirejenih skrajšanih različicah za mladino. Prvi slovenski prevod je pripravil Oroslav Caf leta 1864 iz češkega vira (priredba za otroke z naslovom Robinzon mlajši). Leta 1876 je sledila pomembna priredba Janeza Parapata (Robinzon starši. Njegove vožnje in čudežne dogodbe.). Kasneje so izšli še prevodi in priredbe Vida Vidoviča, Vladimirja Levstika, Nanda Vrbanjakovega, Vinka Gabrška, Cvetka Zagorskega, Mire Mihelič, Nevenke Žagar ter zadnja skrajšana različica v prevodu Ane Mestek.

Gre za pustolovski roman, ki ga beremo kot avtobiografijo glavnega junaka, Robinsona Crusoeja, mladega Angleža iz Yorka. Je sin trgovca, ki kljubuje želji staršev, da bi postal pravnik ali trgovec in se proti njihovi želji odpravi na morje. Po vrsti nesreč, vključno z ujetništvom pri piratih in brodolomom, preživi 28 let kot edini preživeli na oddaljenem tropskem otoku blizu obale Venezuele. Roman opisuje njegovo borbo za preživetje, duhovno rast, gradnjo zavetišča, kmetovanje, izdelavo orodja in srečanja z domorodci ter drugimi obiskovalci otoka.

Temeljna motiva knjige sta delo in človekova sposobnost prilagajanja, ki skupaj vodita do udobnega in smiselnega življenja tudi v skrajnih razmerah. Izpostavljeni motivi so tudi kolonializem, imperializem, odnos do narave in vere. Knjiga je napisana v obliki dnevnika in pripovedi v prvi osebi, kar daje vtis resničnosti.

Iz romana izhaja tudi izraz »robinzonada«, ki je nastal za poimenovanje literarnega žanra zgodb, ki so po strukturi in motivih podobne romanu Robinson Crusoe.

Daniel Defoe se je rodil okoli leta 1660 v Angliji, očetu James Foeju, ki je mladega Daniela poslal v šolo z upanjem, da bo postal duhovnik. Šolo je kasneje opustil in postal trgovec, lastnik ladij, politik, časnikar in pisatelj. Prvo knjigo esejev je izdal leta 1689, takrat se je tudi prvič podpisal s priimkom Defoe, saj se mu je zdel tak priimek bolj ugleden kot originalni Foe. Robinson Crusoe je bil njegov prvi roman, s katerim je zaslovel. Do konca življenja je napisal okrog 300 knjig.

Nazadnje je bil v slovenščino preveden Dnevnik kužnega leta (2022, Goga, prevod Andrej E. Skubic). Vsa svoja pomembna pripovedna besedila je napisal šele po svojem šestdesetem letu. Zaradi svojih prepričanj je bil tudi večkrat zaprt. Z ženo Mary Tuffley je imel je osem otrok, od tega jih je šest preživelo in doživelo odraslost. Zadnja leta je preživel v bolezni, dolgovih in revščini, umrl je 26. aprila 1731.

Upanje

Na plažo Piška naplavi mladega moškega. Med sprehodom ga najdeta dva turista in takoj pokličeta otoško policijo. Takrat je v službi le Krste Zaninović, policijski načelnik, zato se mora odzvati na klic. Kmalu ugotovijo, da je mladi moški sirski begunec, ki je med poskusom prebega v Italijo padel iz čolna. Krste ga najprej odpelje do otoške zdravnice Tereze, kjer mu oskrbijo poškodovano nogo. Ker je vikend, iz centrale prejme navodila, da ga mora do ponedeljka zadržati na policijski postaji oziroma v eni izmed dveh celic. Ti celici pa nista navadni zaporniški celici, saj ju uporabljajo za povsem običajne državljane, ki poleti pridejo na otok.
V pristanišče pripluje trajekt Miljenko Smoje. Med številnimi potniki se izkrcata tudi Mijo Genda in njegova žena Jozefina. Živita in delata v Linzu. Ona je negovalka v domu za ostarele, on dela v družinskem podjetju, kjer je vodi manjši obrat za obdelavo kovin. Na otok sta prišla v upanju, da bo sveta Marjeta uslišala njune molitve in, da bosta po večletnem trudu končno dobila potomstvo. Nastanita se pri Radi in Vinku. Jozefina prosi Rado, naj jo pospremi v cerkev. Na poti zaslišita uglašujoč živalski glas. Gre za Mikulovega osla, ki se vsak dan oglasi, kadar se nekdo v mestu ljubi. Otoški duhovnik Celestin jima zagotovi, da bo Sveta Marjeta zagotovo pomagala. Pokaže jima steno zakristije, na kateri visi na stotine fotografij nasmejanih staršev z dojenčki v naročju. To so fotografije srečnih ljudi, katerih molitev je sveta Marjeta uslišala.
V pristanišču je privezana jahta Rosso, katere lastnik je Neven Roso, Hercegovec, ki je pred leti obogatel z uvozom izdelkov znanega švicarskega slaščičarskega podjetja. Spremlja ga veliko mlajša partnerica Gabrijela. Otočani izvedo, da je popolnoma propadel in, da se zdaj skriva pred upniki na jahti, registrirani na propadlo podjetje, s praznim rezervoarjem.
Policijski poveljnik Krste je zelo podjeten človek. Loti se različnih dejavnosti, od polaganja parketa in lepljenja keramičnih ploščic do rejenja kuncev in puranov. Tokrat se odloči, da bo v zapuščeni trafiki na obali postavil električni žar ter pekel čevapčiče, pleskavice, klobase in podobno. Takoj začne s poskusnim pečenjem čevapčičev, vendar ti niso dobri. Prepričan je bil, da je kupil originalni recept za sarajevske čevapčiče. Na pomoč mu priskoči Selim, sirski begunec. V rodni deželi se je njegova družina že leta ukvarjala s pripravo kebaba. Skupaj z najstarejšo Krstejevo hčerko Silvijo pripravita maso za čevapčiče in testo za lepinje. Na dan praznika svete Marjete se pred trafiko zbere množica ljudi, ki naroča odlične čevapčiče. Med Selimom in Silvijo preskoči iskrica.
Se bo Selimu uspelo pridružiti družini v Marseillu ali bo vrnjen v Bosno? Bosta Mijo in Jozefina končno postala starša? Kaj pa Neven?
Roman Upanje hrvaškega pisatelja Anteja Tomića je sodobna zgodba, ki prepleta humor, ironijo in družbeno kritiko. Osrednje sporočilo romana je, da tudi v težkih in na videz brezizhodnih situacijah vedno obstaja možnost za nov začetek in upanje na boljšo prihodnost.

Ante Tomić (1970) je hrvaški pisatelj, novinar in filmski scenarist. Njegovi romani so zelo uspešni in večkrat ponatisnjeni. Novinarsko pot je začel pri časopisu Slobodna Dalmacija, za katerega še vedno redno piše kolumne, od leta 2001 pa dela pri Jutranjem listu. Leta 2006 je bil nagrajen s kiklopom za kratke zgodbe z naslovom Građanin pokorni.

Vse, kar vem o ljubezni

Avtobiografska pripoved angleške novinarke nas popelje v buren svet njenih dvajsetih, ki so jih zaznamovala žuri, seks, prijateljstva, alkohol ter neutrudno iskanje ljubezni in same sebe.

Prehod iz dekliškega dojemanja romantične ljubezni, ki kakor zvezda severnica sveti na nebu in najstnicam obljublja svetlo prihodnost, polno sreče in izpolnitve, do odraslega dojemanja resnega partnerskega odnosa je v pisanju Aldertonove prikazan kot z bleščicami posut trnjev pot. Pristno in iskreno opisovanje bizarnih zmenkov in ljubezenskih pripetljajev je oplemeniteno z globjimi uvidi v naravo (ženskega) prijateljstva, iskanje sebstva in ljubezni, ki nas že ves čas obkroža.

Dolly Alderton (1988) je britanska novinarka in režiserka, ki ima v časniku Sunday Times lastno kolumno. Piše članke za več priznanih časopisov, med drugim tudi Daily Telegraph in Marie Claire. Knjiga Vse, kar vem o ljubezni  je njeno prvo izdano leposlovno delo, ki je takoj po izzidu poželo navdušenje bralcev ter avtorici prineslo nagrado National Book Awards 2018. Od izida je objavila še zbirko kolumn Dear Dolly ter romana Ghosts in Good Material, ki je leta 2025 izšla v slovenskem prevodu pod naslovom V ljubezni je pač tako.

Metod Trobec : kronika serijskega morilca

Slovenska novinarka in pisateljica Katarina Keček, ki se v svojih delih posveča občutljivim družbenim problematikam in tabujem, v biografskem kriminalnem romanu Metod Trobec: kronika serijskega morilca, razgalja življenje slovenskega serijskega morilca Metoda Trobca, ki je med letoma 1976 in 1978 umoril pet žensk in njihova trupla zažgal v krušni peči na njegovi domačiji v Dolenji vasi. Roman dokumentira najbolj prelomne trenutke v morilčevem življenju; od konfliktnega odnosa s svojo materjo, zgodnjega padca v svet kriminala, pogostih izbruhov nekontroliranega besa pa vse do začetka zločinov, ki so ob odkritju pretresli jugoslovansko javnost. Kečkova v romanu svoje pozornosti ne namenja zgolj Trobcu, ampak skuša preko njegove zgodbe odpreti številna problemska vprašanja, ki so ostala neodgovorjena vse do današnjih dni. Bi jugoslovanska oblast, trdno prepričana v idejo, da so serijski morilci zgolj produkt dekadentnega Zahoda, lahko hitreje preprečila Trobčev ubijalski pohod? So tedanji mediji, obsedeni s poročanjem vseh neokusnih podrobnosti morilčevih dejanj, odprli vrata novinarskemu senzacionalizmu, kot ga poznamo danes? So njegove žrtve dobile zaslužen glas ali pa za vedno ostale v senci “slave” svojega klavca?  Metod Trobec: kronika serijskega morilca je udarna in provokativna knjiga, ki skozi zgodbo morilca razgalja neprijetne resnice o družbi, kjer je rojstvo zla pogosto neizogibno.

V gorah norosti

V gorah norosti se uvršča med najvidnejše literarne mojstrovine ameriškega pisatelja Howarda Phillipsa Lovecrafta (1890-1934), enega od utemeljiteljev podžanra t.i. kozmične grozljivke, ki prepleta elemente znanstvene fantastike, psihološke srhljivke in pustolovskega trilerja. Tako kot v številnih njegovih delih, se tudi pričujoča novela ukvarja z odkrivanjem starodavnih civilizacij ter človekovega konfliktnega odnosa do neznanega in skrivnostnega, ki je hkrati privlačno kot tudi odbijajoče, pogosto pa vodi v posameznikovo pogubo. Novela je prvoosebna pripoved geologa Williama Dyerja, ki se septembra 1930 s skupino raziskovalcev odpravi na Antarktiko, da bi preučil ostanke starodavne civilizacije, ki se nahajajo v ledenih ruševinah v globinah nenaravno visokega gorovja. Odkriti primerki predstavljajo bizarno življenjsko obliko, ki ni ne rastlinskega ne živalskega izvora in hitro mutira v nekaj nevarnega. Novela je izšla v času, ko je Antarktika ostajala neraziskana celina, Lovecraft pa je njeno skrivnostnost izkoristil za klasično zgodbo o človekovemu soočanju z neznanim, ki vključuje za avtorja značilne teme propada človeške civilizacije, zloveščih vplivo pozabljenih starodavnih kultur in kozmicizma.

 

Nabiranje marjetic ob nedeljah

Liana Cincotti je ameriška avtorica, ki piše sodobne romantične zgodbe. S pisanjem je začela že med študijem kot samozaložniška pisateljica. V svojih knjigah raziskuje teme ljubezni, prijateljstva in odraščanja, med njena dela pa spadata tudi Don’t Be In Love in A Summer of Stars.

V romanu Nabiranje marjetic ob nedeljah (Picking Daisies on Sundays) avtorica pripoveduje zgodbo Danielle Daisy Marie, ki po tragični smrti očeta uteho najde v svojem najboljšem prijatelju Leviju, ki je prav tako doživel enako izgubo. Prav zaradi skupne bolečine se med njima razvije močna vez, saj si stojita ob strani in si pomagata skozi težke trenutke.

Sčasoma Dani do Levija razvije globlja čustva, vendar na maturanskem plesu doživi razočaranje, saj se izkaže, da ji on teh čustev ne vrača. Vsaj tako misli. Prepričana, da njena ljubezen ni uslišana, se od njega oddalji.

Štiri leta kasneje, ko Dani študira modno oblikovanje, se z Levijem nepričakovano ponovno srečata. Le ta jo prosi,  naj se pretvarja, da je njegovo dekle na poroki njegove sestre, saj bi mu to pomagalo pri pridobitvi službe pri The New York Times. Dani privoli, saj si želi ponovno vzpostaviti njuno prijateljstvo, vendar kmalu ugotovi, da njena čustva do njega niso izginila.

Medtem ko se spopada z lažnim razmerjem in vse močnejšimi čustvi, jo dodatno obremenjuje še negotovost glede vpisa na želeni podiplomski študij. Razpeta med preteklostjo in sedanjostjo se Dani znajde pred vprašanjem, ali naj ponovno tvega svoje srce.

Ali je ljubezen med Dani in Levijem res enostranska ali pa gre le za napačno razumevanje njunih občutkov? Je njuna navidezna zveza zgolj igra ali pa se v njej postopoma razkrivajo resnična čustva? Kaj skrivajo uvodni stavki pri vsakem poglavju?

Palisandrovec

Milan je fant, ki odrašča v Versaillesu. Njegov oče je Francoz, mama prihaja iz Ruande. Kot otrok živi na videz mirno in urejeno življenje, obdan z molkom in neizrečenimi bolečinami, povezanimi predvsem z maminim izvorom.
Nekoč Milanovo vsakdanjo rutino prekine prihod dečka iz Ruande. Ta je nenavadno tih in prestrašen, poleg tega ima na glavi hudo rano. Milana seveda zanimajo razlogi za dogajanje v družini, a mu nihče ničesar ne pojasni. Tudi tega ne, zakaj deček po imenu Claude kmalu izgine, kar v Milanu pusti občutek velike praznine. Čez nekaj let se z mamo odpravi v Ruando, kjer se sooči z deželo, ki nosi globoke rane genocida. Spozna sorodnike, njihove prijatelje in ljudi, ki so preživeli nepredstavljivo nasilje. Ponovno sreča Clauda, s katerim postaneta nerazdružljiva. Z njegovo pomočjo spoznava deželo, bolečino in spomine posameznikov. Spozna Stello, dekle, ki ji je pozneje pomagal preboleti smrt prababice, ko  je ta zapisovala njeno življenjsko zgodbo. Zgodbo, ki Milanu veliko pojasni, prav tako kot bralcu.
Glavni lik romana je Milan, na začetku še neveden otrok. Poleg njega so izpostavljene tudi druge osebe, njihove usode in življenja, njihovi značaji in razlogi, za posamezne odločitve. Pisatelj sam poudari pomen neizrečenih besed. Če na začetku bralec molka ne razume, na koncu spozna, da ga sproža velika bolečina.
Gaël Faye je francosko-ruandski pisatelj. Že njegov prvenec, Mala dežela, za katerega je prejel Goncourtovo nagrado, je povezan z materino rodno deželo, Ruando. Zgodba Palisandrovca izhaja iz zgodovinskih dejstev in vsebuje avtobiografske elemente, celotna tematika je vezana na medčloveške odnose, preteklost, spomine, odgovornosti in dolžnosti, posameznika in celotne skupnosti. Jezik, ki ga je avtor uporabil v romanu, je preprost. Tudi zgradba romana je enostavna, kronološka, kar bralcu omogoči, da se v celoti posveti zgodbi.
Izviri naslov: Jacaranda

Beograd za tujce

Pisatelj, kritik, prevajalec in urednik Aleksandar Gatalica (1964) je v Beogradu študiral svetovno književnost in klasično filologijo, danes pa predstavlja enega od osrednjih srbskih literatov. Prepoznavna značilnost njegove proze je poleg živahnega sloga in pripovedovalske vznesenosti predvsem opiranje na zgodovinske podatke in dejstva, ki jih preliva v slogovno zanimive in privlačne pripovedi, v katerih se fikcija meša z resničnostjo.  

Pričujoča zbirka je popoln skok v neznano – avtor se na podlagi znanih (in malo manj znanih) zgodovinskih dejstev vživlja v zgodovino mesta in polagoma gradi, kot se v spremni besedi izrazi Miloslav Gudović, resnično fikcijo. Rdeča nit in struktura desetih pripovedi sta prizorišče dogajanja (brez presenečenja je to Beograd) in pa časovna premica, ki se polagoma premika od začetka 16. stoletja (1525), prek enigmatičnega 19. in pretresov polnega 20. stoletja vse do sedanjega tisočletja (2008). Posebna privlačnost zapisanih zgodb tiči v napetosti, ki jo nedoumljive skrivnosti Beograjčanov izzovejo v bralčevi domišljiji, ter zapletih, ki so kar najverodostojneje zasidrani v zgodovino mesta, a jo hkrati na vseh možnih nivojih presegajo.

Tako med drugim spoznamo beograjskega potapljača, ki je sporočila z enega na drugi breg Donave v srednjem veku prenašal hitreje kot vsakršna kopna pošta; prekupčevalca redkega krzna, ki je trgoval tudi s smrtjo; s kralji miši in podgan in vsemogočno babico Persido, ki nadzoruje nočne linije beograjskih radijskih postaj; priča pa smo tudi nenavadnim hišnim obiskom, ki vznikajo skupaj z neljubimi družinskimi skrivnostmi. 

Strah

Strah je tretja knjiga v seriji. Pred tem sta v seriji izšla že mladinska romana z naslovom Laž in Resnica. Junaki zgodbe so isti, kot v prejšnjih dveh romanih, se pa knjiga lahko bere samostojno. Care Santos, ki je romane napisala, živi v Kataloniji in piše v kastiljščini in katalonščini. V primeru tretjega mladinskega romana iz serije gre za strah. Strah pred življenjem, strah pred zavrnitvijo. Če pridemo iz zapora, nas je strah življenja, ki temu sledi. Kako se ponovno vključiti v okolje in pretrgati vezi z edinim načinom življenja, ki smo ga poznali? Kako pretrgati vezi z družinskimi člani in bližnjimi, če to za nas ni dobro? Kako po nesreči, v kateri oslepimo, spet najti smisel življenja? Življenje se nam v trenutku postavi na glavo. Lahko pa gledamo tudi s srcem, ne samo z očmi. Obstaja pa tudi strah, da bomo zavrnjeni. Da za tiste, ki jih imamo res radi, nismo dovolj dobri. Strah nas je zaupati občutkom, ki nam, če jih zaupamo, vedno pokažejo pravo pot. Za to pa je včasih nujno potrebno, da gledamo s srcem in ne z očmi. Življenje nikoli ni preprosto. Lahko pa, če premagamo strah in si upamo tvegati, postane zelo lepo. Naj vas strah ne ohromi. Premagajte strah in stopite v neznano. Kako bogato ste lahko za to poplačani, pa preberite v mladinskem romanu strah. Strah je votel, okrog ga pa nič ni.