skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Pomladni dan

Pomladni dan je klasično delo slovenske književnosti, predmet številnih literarno-zgodovinskih in jezikoslovnih raziskav, roman, na katerega se navezujejo tudi sodobni slovenski pisatelji 21. stoletja (npr. Tone Partljič v delu Ljudje iz Maribora, pripoved Pisatelj in gad).

Prvoosebni pripovedovalec je 35-letni pisatelj, ki se leta 1945 šest dni po koncu vojne po petnajstih letih vrne v zapuščeno domačo hišo v bližini reke Idrijce. Temu se kot pripovedovalka pridruži njegova teta, ki nečaku razkriva dogodke v obdobju njegove odsotnosti. Spomini, predmeti, narava v okolici in ljudje so iztočnice, skozi katere avtor razgrinja svoje lastno življenje od otroške dobe do trenutka pripovedovanja. Skozi intimno individualno zgodbo kmečkega fanta, ki je bil prisiljen zapustiti trgovsko šolo v Gorici, si samostojno pridobil gimnazijsko izobrazbo, se pridružil nastajajočemu antifašističnemu gibanju in po izpustitvi iz zapora leta 1929 kmalu (leta 1931) ilegalno pobegnil čez mejo, se nam v ozadju razkriva kolektivna zgodovina severno-primorskega podeželja v prvi polovici 20. stoletja, v času italijanske oblasti in fašizma. Poleg njega je protagonistka njegove in tetine pripovedi Božena (imenovana Kadetka), otrok, dekle in odrasla ženska, ki svojega prvoosebnega pripovednega glasu v knjigi sicer nima, a je njena življenjska zgodba osišče romana, celo eden temeljnih razlogov za njegov nastanek (Nemara bom nekoč le napisal zgodbo o njej – str. 238). Božena je nezakonski otrok, sad ljubezni med tujim vojakom češke narodnosti in domačinko. Odraščala je v družini osrednjega pripovedovalca.

Poleg literarno-umetniških odlik in zgodovinskih, etnoloških ter socioloških elementov, ki so poglobljeno obdelani v številnih študijah (nekatere so navedene v zunanjih e-povezavah), zgodbi obeh protagonistov ponujata tudi številne druge vsebinske motive, ki zlahka pritegnejo tudi širši krog današnjih bralcev: družinski odnosi, samopodoba v obdobju odraščanja, motiv krivde, doživljanje smrti, življenje duhovnikov, vzgoja otrok, motiv domotožja, vedoželjnost, domovinska čustva, večkulturnost, krščanska morala, narodnostno mešana partnerska razmerja, odnos oče-sin, motiv sirot, socialne izločenosti, motiv neformalne posvojitve otrok …

Stalnica pripovedi je tudi motiv literarnega ustvarjanja v različnih oblikah (postopna identifikacija odraščajočega fanta z vlogo pisatelja, očetova potrditev sinovih pisateljskih ambicij, dialogi o razmerju med fikcijo in resničnostjo ter procesu pisanja in razmišljanja o poslanstvu pisateljev kot zapisovalcev posebnih individualnih zgodb in kolektivne zgodovine).

Literarna umetnina z dvema zelo zanimivima literarno upodobljenima osrednjima osebama, vrsto zanimivimi (jezikovno izbrušeno karakteriziranimi) stranskimi osebami, bogato naravo z izrazito poetično in simbolno noto in razgibano zgodovino v ozadju, je vsekakor delo, ki bralca pritegne in obogati tako ob prvem kot ob ponovnem branju.

Sedem sester : Majina zgodba

Prva knjiga iz serije knjig o sedmih sestrah d’Apliese se začne s smrtjo Pa-Saalta, njihovega krušnega očeta. Najstarejša hči Maja se po prejemu obvestila vrne na družinsko posestvo v Švici in začne odkrivati in razpletati zgodbo svoje prave družine, svojega rojstva in posvojitve. Pot jo popelje vse do Ria de Janeira, kjer odkrije svojo povezavo s staro in razpadajočo hišo in njeno lastnico. V Riu de Janeiru se do tedaj v ljubezni razočarana in samotarska Maja tudi zaljubi in splete ljubezensko zgodbo svojega življenja.

Serija knjig o sedmih sestrah je leposlovni roman z mitološkim ozadjem; deloma se naslanja na zgodbo o sedmih sestrah Plejadah, zvezdni kopici v bližini Orionovega pasu.

Nekadilci brez otrok

Vsakdo, ki se želi preseliti v Ljubljano, hitro naleti na problem z nastanitvijo; najemnine so visoke, pogoji številni, razmere pa marsikje precej nižje od pričakovanih za postavljeno ceno. Sanja v Ljubljani že dolgo in na različnih lokacijah živi s cimro Dunjo, vendar jo ta nenadoma zapusti in je primorana sama poiskati novo, cenejše bivališče, medtem ko preboleva izgubo njunega prijateljstva.

Življenje brez Dunje in brez svojega domovanja pomeni številna druženja, ki si jih Sanja ne želi, odvisnost od drugih, ki so enakih let in v boljši situaciji, in zapadanje v pasivno sprejemanje bede, za katero se ne zdi, da bo minila. Iskanje stanovanja je bilo zahtevno, že preden sta se spoznali z Dunjo, po vmesnem času, ko sta iskali in se vseljevali skupaj, pa je postalo še težje, čeprav se zdi, da je stanovanj pravzaprav vedno več in se nenehno gradijo nove in nove soseske. Ironično mora v službi prav Sanja zagovarjati mogotce, ki te soseske gradijo, medtem ko sama ne more dobiti niti kredita za katerega koli od teh luksuznih stanovanj, čeprav bi jo mesečno kredit prišel manj kot najemnina. Po drugi strani tudi tisti, ki stanovanja dejansko gradijo, torej fizični delavci, sami nimajo nujno urejenega stanovanjskega problema; tako kot Sanja tudi Til iz danes na jutri ostane brez najete sobe in kljub ugovorom, da nepomita posoda ni razlog za izgon, išče nov dom in računa, kako naj si v primeru uspešnega iskanja plača varščino, ki je itak ne bo dobil nazaj. Je pot do lastnega doma res le dedovanje ali vselitev k partnerju z lastno nepremičnino? Ali pač rabiš samo malo sreče?

Psihoterapevtka Nika Nikolič piše kratke zgodbe, Nekadilci brez otrok pa je njen prvi roman.

Kako udomačiš človeka: priročnik za mačke

Izdanih je bilo že mnogo priročnikov za lastnike mačk, teh nepredvidljivih veličastnih malih bitij, ki so osvojile srca mnogih. Nismo pa še imeli priročnika, ki bi spregovoril o tem, kako mačka udomači svojega človeka. Vse do knjige italijanske vizualne umetnice Barbare Capponi z umetniškim imenom Babas. Kratka knjižica pisana v humornem tonu mačke in mačjeljubce seznani z vsemi osnovnimi principi v življenju mačk. Vsaka mačka mora najprej poiskati svojega človeka, oziroma, kot ljudi poimenujejo mačke, svojo opico. Pri tem mora čim bolj poznati vse nenavadne lastnosti te čudne živalske vrste, ki boleha za stvaritisom (navezanost na nepotrebne predmete), hrano pred zaužitjem najprej s pripomočki uničuje in pogosto precej po nepotrebnem zapleta lastno življenje. Mačke, mojstrice zapeljevanja človeka pripravijo do odrekanja in izpolnitve vsakršne želje mačjega vladarja ali vladarice. Seveda, kljub vsem vragolijam in kaosu, mačka občasno svojim podrejenim nakloni tudi nekaj pozornosti in veselja. A vse v pravih mejah, da se ve, kdo je glavni.

Čeprav so glavna tema knjige mačke, avtorica izvrstno analizira človeka. Z mačje perspektive lahko spoznamo, kako nesmiselno je včasih človekovo vedenje. Morda so si ravno zato mačke za svoje služabnike izbrale prav ljudi. Obvezno branje za vse lastnike mačk in tiste, ki bi to želeli postati. Babas je v knjigi moči združila s kreativnim direktorjem podjetja Chez Dédé Andreom Ferrollo, ki je prispeval čudovite črno bele ilustracije mačk. Skupaj sta leta 2016 ustvarila tudi Mednarodno imaginarno knjižnico, prvo zbirko knjig, ki še niso bile napisane.

Ženske

Zgodba nas popelje v sončno Kalifornijo, kjer spoznamo mlado Frances, ki skupaj s svojo konservativno družino brezskrbno odrašča ob svojem bratu, ter si že predstavlja svoje odraslo življenje. Kot se od mladega dekleta pričakuje, biti vzorna žena in dobra mati. Vsi načrti se zamajejo ob novici, da je brat pogrešan v Vietnamu, kjer je služil kot vojak.

Frances, ki je pravkar zaključila študij zdravstvene nege išče svojo pot v življenju. Ob pogrešanju svojega brata se odloči, da tudi sama naredi nekaj za domovino ter si nabere življenjskih izkušenj, tako se odpravi v Vietnam, kjer se pridruži vojaškim medicinskim sestram. Ta odločitev usodno vpliva na njeno življenje, grozote, ki jih vidi in doživi v vojni jo spremljajo še vso življenje. In tako se umirjeno življenje konservativnega dekleta spremeni v življenje polno nočnih mor in posttravmatskih simptomov, ki v takratni družbi niso razumljeni, vsaj pri dekletih, ki niso bila v “pravi” vojni ne.

Zrklozob

 

Pesniški prvenec Nele Poberžnik (1994), pesnice ter diplomirane vizualne umetnice in komparativistke, je izšel kot tretji po vrsti v zbirki Črna Skrinjica, ki jo urejata Dejan Koban in Miha Maurič, pod okriljem literarnega društva IA.

Ostra poetika Zrklozoba se zažira v vsako poro absurdnega človeškega obstoja, židka stvarnost preveva verze in telesa subjektov, znotraj njih se nabira srd, sram, strah, drk, kri, uboj: “v metasimulaciji” se spuščamo “v globine teme / bliže demonom”; ki jih Poberžnikova vrhunsko secira in preučuje, redefinira fascinacije, manifestira duhove, pa vendar na koncu, odide čisto običajna. Nauk vsega pa je, da zunaj je vse ena sama ljubezen “…/ nisem zlobna / samo zlo zjebana / samo vrstni red se spreminja /…. “

Ključno je vzpostavljanje duševnega panoptikuma, alkimije duha, ki nadzoruje lastne procese. Pravila so, nekako tako, kot v patriarhalnem kapitalizmu, jasno začrtane, kot jih povzame Dejan Koban: “Bralke in bralci lahko izberejo katerokoli besedo in z njo prizadanejo predvsem sebe. Ali pa se pustijo pri miru. /… / Nela pusti, da jo zaznamujemo mi, ki jo opazujemo od daleč. Sami nosimo odgovornost, na kakšen način.” (Koban, 62)

Znotraj zbirke pa se prav tako vrhunsko povezujeta pesničina tehnika kolaža v pesmih in ilustracijah, ki nam grafično potrjujejo vse izrečene in zapisane besede.

Leviatan

Arno Schmidt je nemški pisatelj, ki je v svojem pisateljskem življenju imel nešteto ovir in kanček sreče. Rodil se je v Hamburgu leta 1914, bil je izviren in poseben v času, ko je vzpenjajoči se nemški nacionalsocializem zahteval in cenil uniformirano povprečnost in obvladljivo predvidljivost. Kljub brezupnosti sočasnega sveta mu je uspelo ohraniti lastno notranje bistvo, namreč zavezanost besednemu ustvarjanju. Njegov zgodnji opus, iz katerega so tri izbrane zgodnje pripovedi Leviatan (v originalu izšlo 1949), Priseljenci (1953) in Črna ogledala (1951), je zorel v negativnem mračnem trenutku zgodovine, obdobju skrajne brezposelnosti, revščine, prisilnih preseljevanj civilistov med različnimi vojaško-političnimi apetiti takratnih držav in opravljanju različnih duhomornih uradniških služb, izmed katerih lahko izvzamemo delo tolmača za angleško vojsko proti koncu druge svetovne vojne. Tisti kanček sreče pa je dejstvo, da v vsem tem stanju takratnega sveta Arno Schmidt ni bil sam: že leta 1937 se je pri triindvajsetih letih poročil z dve leti mlajšo Alice Murawski, ki ji je podarjal beležke svojih zgodnjih zgodb. Že takoj po koncu vojne se je avtor odločil postati svobodni pisatelj, par je živel na robu preživetja vse do leta 1949, ko je izšel Leviatan, ki ga je takratna literarna kritika dobro sprejela.

Besedila, ki jih prinaša v slovenščino prevedeni izbor, so tematsko zelo blizu avtorjevemu dejanskemu življenju: v Leviatanu skupina ljudi z vlakom beži z ogroženega vojnega ozemlja, glavni pripovedovalec je vojak, spremljevalec konvoja raznolike skupine ljudi, ki na begu pred zunanjo nevarnostjo doživlja vojne grozote in naraščajočo eksistencialno grozo, sredi katere je tudi vojakova nekdanja ljubezen. Druga zgodba, Priseljenci, je pripoved o skupini beguncev in izseljencev, ki poskušajo znova zaživeti v tujih zasilnih bivališčih, v ospredju je razmerje med osrednjim likom vojakom in mlado vdovo. Tretja zgodba, Črna ogledala, pa je premaknjena v takratno prihodnost, v leto 1960, v fiktivni porušen svet po svetovni katastrofi, v katerem je ostal le prvoosebni pripovedovalec, ki pa v drugi polovici zgodbe sreča mlado žensko, ki prav tako kot on tava po svetu po uničenju človeštva.

Literarni svet besedil je podan skozi drobce racionalnih in čutnih zaznav prvoosebnega pripovedovalca, ta je v vseh treh zgodbah človek v ekstremnih razmerah, ki se bori za golo preživetje, a je hkrati tudi jezikovno občutljiv in literarno razgledan intelektualec (pogosto z močnim notranjim konfliktom med zunanjo politično/vojaško pripadnostjo in dejanskim notranjim človeškim bistvom – motiv, ki se pojavi tudi v Schmidtovih poznejših delih). V besedilih je veliko medbesedilnosti, citiranja in omemb drugih književnikov in filozofov, izpraševanja in soočanja različnih filozofskih stališč, izražanja idej o kulturah posameznih narodov, v pripovedi se kratki razdrobljeni odlomki izmenjujejo z izrazito liričnimi odstavki, besedila so oblikovana kot dnevniški zapiski, pojavljajo se posebni uvodni bloki besedila pred posameznimi poglavji, domnevna avtofikcija, utopična prizorišča, sanje, ekstremne situacije; jezik je pogosto popestren s celimi stavki, vzkliki, izreki v angleščini ali latinščini, tudi z matematičnimi formulami, nizi besed brez presledkov, sklicevanjem na glasbo ali slikarstvo … Vse to ustvarja bogata kompleksna besedila, kjer vsebinsko iz splošne temačnosti in nihilizma pogosto zasvetita književnost v različnih oblikah (pisanje, branje, knjiga kot dragocena lastnina …) in (presenetljivo vzajemno spoštljivo in enakovredno) partnerstvo moškega pripovedovalca z nevsakdanjimi neklišejskimi  ženskimi liki. Besedila ohranjajo glavni pripovedni okvir, enega samega pripovedovalca in zmerno dolžino, zato kljub številnim idejnim, jezikovnim in stilnim posebnostim ostajajo bralno dostopna in pregledna, a zahtevajo pozorne bralce. Slednje bo knjiga nedvomno pogosto vznemirila, presenetila in navdušila. Ali z besedami nemškega literarnega zgodovinarja in pisatelja Bernda Rauschenbacha, avtorja izčrpne spremne besede h knjigi, branje Arna Schmidta lahko zasvoji (str. 195).

Do zdaj je ta izbor začetnih pripovedi Arnolda Schmidta edina knjižna izdaja avtorjevih del v slovenščini, vsa besedila je prevedel Slavo Šerc.

Zablodeli avtobus

Rebel Corners (Uporniški kot) je osrednje prizorišče enega izmed manj znanih romanov znamenitega ameriškega nobelovca. Avtomehanična delavnica in avtocestno počivališče obenem. Tukaj se križajo poti, tukaj se križajo usode glavnih junakov. Druščina novopečenih bogatašev kmalu po koncu druge svetovne vojne z avtobusi potuje s severa na jug Kalifornije (Kalifornija je tudi sicer pokrajina, kamor Steinbeck umešča največ svojih romanov) in naprej v Mehiko. V Rebel Cornersu, kjer bi morali presesti, zaradi okvare avtobusa obtičijo za eno noč. Naslednjega dne, ko že kaže, da bo vse v najlepšem redu, pa jim začne groziti vreme. Potovanje se sprevrže v pustolovščino, katere razplet bo odvisen prav od vseh.

Avtor mojstrsko plete zgodbo v tekočem slogu in razgibanih dialogih. Kot se spodobi, začne z uvodom, opiše pokrajino in naniza osnovne značilnosti prizorišča. Pokrajino si je mogoče zlahka predstavljati, kot da bi jo videl na platnu. Šele nato vanjo enega za drugim postavlja človeške like, ki niso  nič kaj zgledni. Če sta lastnik Rebel Cornersa in njegov pomočnik še dokaj poštena in delavna ter malo naivna, so ostali liki sitni, naduti, z mislijo zgolj pri zaslužku, in samovšečni. Moškim se po glavi podijo ženske, če jim le kakšna brhka stopi na pot. Starejše ženske so vsega naveličane, utrujene, uteho si iščejo v pijači ali nenehno ponavljajočih se bolezenskih simptomih. Mlajši ženski se skušata rešiti mizerije, v kateri tičita, čeprav vzdušje nakazuje, da jima ne bo kaj prida uspelo. Karte nazadnje premeša tretja mlada ženska, ki edina dojame, kaj se plete po glavi šoferju. Kljub temu, da je od izida romana preteklo že več desetletij, ga je zaradi živosti značajev tudi danes mogoče brati in razumeti enako. Avtobus iz naslova pa je tako ali tako osrednji protagonist skozi celotno zgodbo. Zaradi čustvene navezanosti voznika nanj in vloge, ki jo ima za vse prisotne, bi ga lahko imeli kar za eno izmed glavnih oseb.

Po romanu je bil leta 1957 posnet tudi črno-beli film.

Živalsko mesto : eseji o popularni kulturi, zgodovini in čustvih

Živalsko mesto je knjiga esejev, s katerimi potujemo po miselnem svetu avtorice Mance G. Renko. Knjigo pričenja prolog, v katerem avtorica med drugim opiše, kako njeni možgani proizvajajo misli o vsakršnih rečeh, znova in znova jo vodijo k razmišljanju in tehtanju o dogajanju okrog nje. Kar je seveda njeno notranje življenje, kot zapiše. Za nas, bralce in bralke, je pomembno, da je vse te misli tudi zapisala in nam jih ponudila v branje. Tako smo dobili knjigo o povsem osebnih in tudi družbeno pomembnih vprašanjih, na katera avtorica odgovarja s svojimi mislimi in referencami mnogih znanih, pa v zgodovini pomembnih ljudi, hkrati pa upošteva tudi zgodovinski, družbeni, politični kontekst. O čem torej Manca G. Renko piše? Piše o kulturi, pop kulturi, filmih, vprašanju spolu, položaju žensk, feminizmu, nasilju (nad ljudmi in živalmi), položaju levice, genijih in pridnih puncah, delu in počitku, potovanjih, živalih, travmah, čustvih, strasteh … O vsem tem piše povezano, bleščeče pomešano v tisto pravo zmes, ki nas nagradi z izjemno bralno izkušnjo. Samorefleksija ob doživetem in zapisanem ni samo njena, postane namreč tudi deloma naša, saj nas eseji galantno vodijo k poziciji, v kateri bralec_ka začne prevpraševati svoje poglede, stališča, izkušnje, doživeto, slišano, prebrano in videno. Avtorica je za nas odprla tudi povsem notranji svet, v katerem je dolgo in vse preveč prostora zavzemala travmatična izkušnja iz otroštva.

Dr. Manca G. Renko je urednica založbe NO!Press, je znanstvena raziskovalka s področja intelektualne, kulturne, transnacionalne, sodobne in moderne zgodovine, zgodovine spola, teorije zgodovin. Je tudi prevajalka, publicistke, moderatorka pogovorov o literaturi.

Heretiki peščenega planeta

Peta knjiga legendarne serije o Peščenem planetu Arrakis, zdaj poznanem kot Rakis, pripoveduje zgodbo o preživetju v svetu, kjer so moč, avtoriteta in narava v stalnem preobratu. Politične, verske, družbene in nadnaravne sile v galaksiji imajo nadzor nad človeštvom, a njihovi interesi se nenehno križajo in spopadajo. Tisočletje in pol po dogodkih iz časa Paula Atreidesa in Leta II. se je civilizacija naselila onkraj meja znanega vesolja. A tisti, ki so se pred stoletji razpršili, se zdaj vračajo močnejši, skrivnostnejši ter s svojimi pretkanimi in ambicioznimi načrti po prevladi. Med njimi so skrivnostne in strateško ter politično izurjene manipulatorke, “cenjene metrese”. Gre za sestrstvo žensk, ki s prefriganimi načini zapeljevanja v kombinaciji s prefinjenimi tehnikami spolne zadovoljitve psihološko nadzirajo svoje žrtve ter ogrožajo trenutno vladajoče galaktične sile. Njihova tarča je namreč konkurenčno sestrstvo Bene Gesserit. Slednje ostaja osrednji element zgodbe, saj s svojim hladnim, neusmiljenim načrtovanjem nadaljuje svojo starodavno misijo nadzorovanja evolucije človeštva. To jim uspeva prek selektivnega razmnoževanja in ohranjanja dragocenega ezoteričnega znanja iz ene generacije v drugo. Medtem ko poskušajo sestre Bene Gesserit zajeziti grožnjo cenjenih metres, hkrati tkejo dolgoročne načrte za oblikovanje prihodnosti. Ključna figura njihovega projekta je novi klon (ghola) Duncana Idaha, nekdanjega zvestega vojaškega poveljnika Paula Atreidesa, sedaj že trinajsti po vrsti. A z njim je vedno nekaj nepredvidljivega, kar smo lahko spremljali v predhodnih delih serije, ko so bili prejšnji primerki iz različnih razlogov ustvarjeni in uničeni. Ta ghola, nov poskus zmagovite strategije sestrstva, v sebi skriva speče spomine, ki ga lahko spremenijo v nepredvidljivo silo s svojo svobodno voljo, kar lahko bistveno vpliva na potek dogodkov. Če bi njegove izvorne spomine povsem obudili, bi lahko postal orodje za razumevanje in manipulacijo preteklosti in sedanjosti. Po drugi strani predstavlja grožnjo, morda bi lahko postal sila, svobodno delujoča izven neposrednega nadzora sestrstva.

Pomemben element zgodbe je tudi skrivnostno mlado dekle Sheeana, ki preseneča vse, saj ima edinstveno sposobnost nadzorovanja peščenih črvov, neprecenljivih za proizvodnjo začimbe melanže. Njena povezava z divjo naravo planeta ter z njegovim ekosistemom simbolizira nov razvoj človeštva preko meja svojih trenutnih omejitev in doseganje nove stopnje evolucije, a se s tem vedno bolj oddaljuje od svojih korenin.
Zgodba z nekaj dramatičnimi preobrati in zapletenimi odnosi postavlja temelje za šesti del te mojstrovine znanstvenofantastičnega žanra, ki je vplivala na številna velika imena te zvrsti. Hkrati bralcem ponuja globlje spoznanje o pomembnosti prilagajanja na spremembe ter o tem, kako lahko nasprotja in konflikti, čeprav mnogokrat izjemno neprijetni, spodbujajo rast in napredek. Knjiga izpostavlja dejstvo, da duhovni razvoj zahteva notranjo disciplino, meditacijo, introspekcijo in zavestno delovanje, saj potrebujemo vso svojo notranjo moč za nadzor nad lastnim življenjem, osvobojeni vseh spletk in prevar. Prav tako spodbuja k razmišljanju o političnih in verskih strukturah, ki nas vodijo, ter poudarja pomen kritičnega razmisleka in raziskovanja resnice z različnih perspektiv preko vsiljenih meja. Heretiki peščenega planeta niso le zgodba o preživetju v nevarnem okolju ali o spopadu različnih vizij prihodnosti, temveč nam dajejo navdih za globok razmislek o človeški naravi, notranjem miru, psihološki moči in harmoniji med nasprotnimi silami znotraj nas samih.