skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Zbiralec strahov

Morda je dobro, da je Zbiralec strahov Gorana Vojnovića prvo delo tega avtorja, ki sem ga prebral. Zaradi tega je verjetno moja percepcija bila precej manj zaznamovana z  vnaprej pripravljenimi pričakovanji in predsodki, čeprav se jim ob tako prepoznavnem glasu sodobne slovenske literature ni mogoče povsem izogniti.

V tem primeru ne gre za klasični roman, temveč za zbirko esejev, ki se nekoliko manj ukvarjajo z realističnim doživljanjem urbanega okolja, bolj pa v ospredje postavljajo zastrto pokrajino človeške notranjosti. Avtorju odlično uspeva povezovanje črt med točkami, ki jih predstavljajo njegove osebne zgodbe, veliki zgodovinski tokovi časa in razmisleki o skupnosti, ter na ta način izrisati intimno, a hkrati zelo univerzalno delo.

V Zbiralcu strahov se bodo zagotovo še posebej dobro znašli pripadniki generacije, ki je odraščala na razpoki med svetovoma. Rojena in vzgojena še v Jugoslaviji, odrasla pa v tranziciji, je ta generacija doživela razpad skupnosti in razkroj vrednot, ki jih niso zamenjali ideali, temveč tržna logika, individualizem in kronična negotovost. Prav ti ljudje danes – nekje med štiridesetim in petdesetim letom – lahko zgolj čutijo zmedo, nemoč in bes, ko se vrednote, ki so nam jih ob vstopu v EU prodajali kot najvišji civilizacijski dosežek, že drugič v našem življenju menjajo: a tokrat drsimo naravnost v militarizacijo, cinizem, sovraštvo in – strah.

Osrednje teme esejev so raznolike in segajo od spominov iz otroštva, prek razmislekov o (jugo)nostalgiji pa do širše družbene kritike kapitalizma. Ob njih pa se pogosto pojavlja tematika vojne in totalitarizmov. Ob upoštevanju, da je knjiga izšla že v začetku leta 2022, jo lahko danes glede na razvoj dogodkov na žalost ocenimo kot pravilno in vizionarsko.

Zbirka Zbiralec strahov ne išče dokončnih odgovorov in čeprav na trenutke v njej zadiši po moraliziranju, v svojem bistvu odpira prostor za razmislek, pri tem pa ohranja značilen prečiščen slog in rahločuten uvid v človeško krhkost. Kar je pravzaprav v času, ko cinizem in brezčutnost vse bolj postajata vrlina, prava osvežitev.

Ringlšpil

Roman Ringlšpil je sociološko-psihološka študija nekega obdobja, prostora in neke generacije. Pisatelj se vživlja v mladino, ki se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja znašla na prehodu iz otroštva v odraslost, v medprostoru ne enega ne drugega in se temu primerno (ne)iskala. Na begu pred dolgčasom vsakdana se je zatekala v kratkočasnost vrstniškega druženja, nujno povezanega s poglabljanjem v glasbo in vsaj rekreativno zlorabo legalnih, pa tudi prepovedanih substanc. Prizorišče dogajanja je Maribor, industrijsko mesto, ki je ob prehodu na drugi družbeni sistem doživelo svoj kolaps in postalo žrtev tranzicije oziroma individualnih napak, skritih pod kolektivno odgovornostjo, kot lahko preberemo v romanu, in vsaj zanj so poporodni krči nove države bili bolj travmatično doživetje, kot se je morda priznavalo iz drugih delov Slovenije.

 O svojih mladostnih pripetljajih nam pripoveduje glavni prvoosebni junak Dejan, vse pa se vrti okoli prijateljske druščine. Večere preživljajo v za takratno mariborsko mladino popularnih, pa tudi v Mariboru znamenitih klubih, kot sta MKC in Satchmo, zaenkrat se še otepajo odgovornosti za resnejše iskanje svojega mesta pod soncem in se s svoje prihodnostjo še ne ukvarjajo. Franjo Naji povedno prikaže, kam segajo ambicije mladeži: »Vesna je bila te dni pričakovano apatična. Ata in mama sta jo vpisala na pravo. Vpisala, ker ni sama imela prav nobenih pretenzij po takem študiju. Pa je mama ukazala, ata pa ubogal, da je treba punco vpisati na fakulteto, ki bo povila ugleden poklic. A je že od začetka vse kazalo na abortus. Najhuje pri vsem je bilo, da podobno kot jaz tudi sama ni imela nekih drugih aspiracij ali pretenzij, kaj bi počela v življenju. Fajn se imet – ja; droge in seks – ja; lepe cote – ja; muzika – ja; študij, odgovornost, služba –ne!«

 Prišli smo do Vesne, Dejanovega dekleta. Njeno uživanje drog je preseglo rekreativne okvirje in zapadla je odvisnosti od heroina. V romanu je precej prostora namenjenega iskanju razlogov za Vesnino odvisnost, veliko pa ga namenja tudi posameznim opojnim sredstvom, njihovem učinku, razlikah med njimi, velikokrat na zelo spoznaven, pa tudi na prav zabaven način. Slikoviti in duhoviti so tudi opisi subkultur, ki so sobivale v tistem času, od pankerjev in metalcev do na novo porajajočih se skejterjev in raperjev.

Stalna motivika Najijevih del so tudi družinski odnosi in čeprav govori o grenkih rečeh, je istočasno tudi duhovit. Tukaj bi bilo primerno omeniti spopad med Dejanovim bratom Grego in njunim očetom. Brat je rojen depresivec, darker, ki se vleče kot megla in dolgovezi v nedogled, oče pa, kot se izrazi pisatelj, z »žilico za popizditis« v sebi, ki se zaradi negotove socialne situacije in grožnje izgube službe še toliko hitreje razplamteva.

 Ob nastanku nove države se je razcvetela tudi nova podjetnost. Pisatelj se z afiniteto do sociološke analize loti tudi tega pojava. Nekaj poglavij je posvečenih predstavnikom mariborskega podzemlja, ki izkoriščajo anarhijo, ki je nastala po spremembi družbenega sistema, in poteze nekaterih se lahko Mariborčanom zazdijo kar nekako znane…

Spregovoriti je potrebno tudi o jeziku, v katerem je roman napisan. Pisatelj se globoko spusti v pogovorni jezik in nastane čarovnija, ki naravnost in spontanost govorečega izrazja ohrani tudi takrat, ko je le-to odtisnjeno na papir. Mariborski dialekt je pomešan s slengom tukajšnje mladine in kletvice so pač obvezni sestavni del takšnega govora ali povedano drugače: ljudje pač tako govorijo. Izgubiti to ob prenosu na papir oziroma v književnost pač nima smisla, sploh če bi se zaradi tega izgubila avtentičnost nekega časa in prostora. Pomembno vlogo ima v romanu tudi glasba. Avtor se enciklopedično posveča predvsem alternativnim bendom obravnavanega obdobja, posamezna poglavja so uvedena z verzi, iz katerih lahko zaslutimo, o čem bo poglavje govorilo. Glasbeno obarvan je tudi naslov romana, Ringlšil je naslov pesmi Đorđa Balaševića, panonskega mornarja, mojstra patetike in nostalgije, ki ga je Naji metaforično spretno uporabljal na različnih mestih v romanu. Tudi ko naš glavni junak skuša obuditi spomine iz svoje mladosti, pravi, da so  »komadi najboljši memoari«. Zaradi vseh teh značilnosti bi lahko Ringlšpil primerjali s kultnim Trainspottingom škotskega pisatelja Irvina Welsha, ki proučuje edinburško družbeno dno, zaradi briljantnega prevoda Andreja Skubica pa se lahko ob branju le-tega kratkočasimo z dešifriranjem ljubljanskega slenga.

Naj se vrti

Avtobiografska pripoved Naj se vrti prinaša zgodbo Alenke Vreček, Slovenke, ki je že v mladih letih odšla v ZDA, tam ustvarila družino, prebolela raka in preživela številne osebne prelomnice. Pri 54 letih se je odločila za nekaj drznega. S kolesom se sama odpravi na več kot 4000 kilometrov dolgo pot od doma v Lake Tahoe v Kaliforniji do drugega doma v La Ventani v Mehiki.

Pot jo vodi skozi raznolike pokrajine: visoke prelaze v gorovju Sierra Nevada, puščavsko Arizono in slikovite mehiške vasice. Narava in tišina ceste postaneta del zdravljenja in notranje rasti. Fizični izziv poti jo sooči z lastnimi mejami, strahovi in spomini.

Narava okrog nje je osupljivo lepa. Ljudje, ki ji srečuje, pa s svojo prijaznostjo in odprtostjo pogosto presegajo njena pričakovanja. Kot že tolikokrat se je tudi pri njej izkazala za zelo resnično slavna Zaplotnikova misel, da bistvo ni cilj, ampak pot, po kateri smo prišli do cilja.

Pripoved zaznamuje jasna želja po svobodi, življenju in gibanju – tako po cestah kot znotraj sebe.

Smrt v rezidenci

V stari graščini se na ustvarjalni delavnici zberejo pisatelji in pisateljice kriminalk, oboževalcev Vatroslava Lazarevića. Ta naj bi jih naučil, kako se napiše več kot spodobno kriminalko, kakršne so njegove. Pomemben je flow, ki ga mora najti vsak posameznik, saj se le v takem stanju lahko poistovetiš z mislimi literarnih likov in njihovimi dejanji, da pisanje literarnega dela steče gladko od začetka do konca. Delavnica ne traja dolgo, ko se v njihovem resničnem svetu pojavi truplo. Vatroslav Lazarević je mrtev. Na kraj dogodka prispe Danilo Toporišič, kriminalist iz oddelka za krvne in seksualne delikte. Graščino zapre za zunanje obiskovalce in se posveti raziskovanju ter izpraševanju prisotnih. Ko spozna udeleženko Flavio Roso, ki jo kriminalist sprva označi z besedo kontrolfrik, se prava akcija šele začne. Kaj je skrival Lazarević, kje je njegova izginula hči, kdo je pravzaprav Flavia in kako so udeleženci med seboj povezani, če sploh so?

Karmen Petric (1992) je pisateljica, delovna terapevtka in ambasadorka knjige in branja. Njen prvi roman je Prste stran, ljubezenski roman, ki je postal prava uspešnica. Smrt v rezidenci je intenzivna, napeta, nadvse berljiva in odlična kriminalka, napisana v odličnem jezikovnem slogu, v maniri logičnega razmišljanja in preverjanja dejstev, ki se sestavljajo od strani do strani, vse dokler nam na koncu ne postreže z osupljivim razkritjem.

Stavek

Pulitzerjeva nagrajenka, pisateljica Louise Erdrich, je za roman Stavek prejela priznanje Prix femina étranger, francosko literarno nagrado za najboljšega tujega avtorja. O njej lahko preberemo, da je pripadnica skupine Turtle Band ljudstva Čipeva, avtorica številnih romanov pa tudi zbirk poezije, knjig za otroke … Živi v Minnesoti in je lastnica majhne neodvisne knjigarne, in še zanimivost: v njeni vegasti stari hiši prebiva duh. Slednje je vpletla tudi v roman z glavno junakinjo Tookie, potomko indijanskih staroselcev. V mladosti je storila nepremišljeno dejanje in na videz majhen prestopek se je izkazal kot resen zločin, za katerega je bila obsojena na visoko zaporno kazen. Pred tesnobo zaporniških celic jo je reševalo branje knjig in ko je predčasno izpuščena na prostost, je knjigarna tisto delovno mesto, kjer želi poiskati notranji mir. Zaživi običajno družinsko življenje in naredi prelom z osebo, kot je bila nekoč. Ko se že zdi, da se vse postavlja na prave tirnice, jo prične v knjigarni obiskovati duh Flore, njene nedavno preminule zveste stranke. Vsak dan je prišla ob isti uri in brskala po knjižnih policah, tudi kot hišni duh se drži svoje rutine. Slišijo se njeni koraki, žvenketanje zapestnic, šum obleke, nato pa postaja Florina nerazložljiva prisotnost vse bolj otipljiva.

V romanu je opisan tudi širši družbeni okvir, negotovi čas koronavirusa ter stanje duha v mestu, kjer pričnejo vreti emocije zaradi policijskega nasilja, v ozadju pa se še zmeraj čutijo zgodovinske razpoke ločenih sosesk in starih sovraštev. Tookie spoznamo tudi v njenem zasebnem okolju, najbolj vznemirljivi deli pripovedi pa se odvijajo v knjigarni, kjer sledimo premislekom o knjigah in branju  ter seveda obiskom Florinega duha. Kje se skriva razlog, da se ne more posloviti?

Dobimo se v slaščičarni

Jenny Colgan je avtorica številnih romanov, ki so polni humorja in romantike. Pričujoča knjiga ni izjema, saj je izjemno prikupna, lahkotna in predvsem slastna. Pozornost bralca pritegne že z naslovnico, ki je polna barvitosti in topline. Zgodba se vrti okoli glavne junakinje Issy, ki je otroštvo preživljala ob dedku v njegovi pekarni. Po njemu je podedovala tako talent za peko kot tudi njegove nadvse okusne kuharske recepte. Po izgubi službe Issy ne sedi križem rok in se odloči, da odpre čisto svojo slaščičarno po imenu Svet tortic. Z svojim dejanjem potrjuje rek, da je vsak konec lahko začetek nečesa novega. Od poglavja do poglavja ji štrene meša tudi zapeljivi bančni svetovalec in najboljša prijateljica. Branje ne samo da preseneti in spravi v dobro voljo, ampak tudi prebuja željo po peki domačih sladic. Recepti, ki jih najdemo v knjigi, nas vabijo naravnost v kuhinjo – natančneje do pečice.

 

 

 

Popolni dnevi

André Aciman, avtor uspešnice Pokliči me po svojem imenu, ki ji je sledilo nadaljevanje Najdi me, se tokrat predstavlja s kratkim romanom Popolni dnevi, ki očara s slogovno izbrušeno pisavo kot z globino intimne pripovedi o večni ljubezni. Umeščen je v brezskrbni in ležerni čas poletja, v hotel na slikoviti italijanski Amalfijski obali. Prične se, ko k skupini prijateljev prisede skrivnostni tujec, ki je z elegantno pojavo že prej vzbudil njihovo zanimanje. Pripoveduje jim o sebi, svoji navezanosti na ta kraj, kamor prihaja že od otroštva. Prevzame jih s svojo zdravilno močjo dotika, s katero lahko odpravi bolečino, nato še s hipnotično močjo besed, ko odgrne čudežno sposobnost uvida zelo daleč v preteklost, tudi v pretekla življenja. O njih samih razkriva stvari, o katerih niso ničesar vedeli, ali pa so jih že zdavnaj pozabili. Popelje jih na »žalosti polne poljane« in s tem prebudi obžalovanja, spomine na nesrečne ali zatajene ljubezni ter tudi upanje, saj se zdi ta večer kot sen kresne noči: »Prostori se odpirajo, napake se popravljajo, usode se odmotavajo in vse se lahko uredi.« Kar se sprva zdi kot naključno srečanje, se izkaže kot premišljen korak usode, ko se znova prekrižajo poti nekoč ločenih ljubimcev.

 

Mor : fantastična povest

Zima, leta 1816. Mladi orožnik Oskar Kenda je poslan iz Ljubljane v odročno vasico Police na Cerkljanskem, kjer se je pred kratkim zgodil umor v nepojasnjenih okoliščinah. Ob vstopu v svet mistike in popačene realnosti, kjer se prepletajo ljudske vraže, zamolčane vaške skrivnosti in prisotnost nadnaravnih sil, začneta Oskarjeva razum in trdna vera v znanost postopoma razpadati in skupaj s svojim pomočnikom, župnikom Gogolarjem, se znajdeta sredi nevarne zarote, ob kateri se odpirajo vprašanja o veri, resnici, izvoru in naravi zla. Dogajanje v romanu je pospremljeno s temačnim vzdušjem, srhljivo motiviko in napetim zgodovinskim ozadjem, ki po desetletjih vojn in političnih nemirov še vedno ne uspe najti zasluženega miru.

Tomaž Kotnik z romanom Mor prepleta elemente kriminalke, fantazijskega trilerja, zgodovinskega romana in nadnaravne grozljivke, obenem pa se dotika večnih tematik kot so boj med dobrim in zlim oz. svetlobo in temo, tokrat postavljenim v osrčje temačna vraževernega podeželja, kjer je razumni red sveta postavljen na glavo.

Sveti svet. Sveti seks

Izbor pesmi češko-hrvaškega pesnika Adama Borziča Sveti svet. Sveti seks slovenskemu bralcu ponuja dober vpogled v ustvarjalnost plodovitega poeta, ki se ukvarja z vprašanji bivanja v svetu, se sooča z različnimi teološkimi in filozofskimi sistemi, zgodovino in politiko ter v to vpleta tako intimna, osebna doživetja kot širša, kolektivna občutenja. V prevodu Aljaža Koprivnikarja in Anje Simič se lahko sprehodimo čez pesniški opus z izborom pesmi iz Borzičevih pesniških zbirk in tako spremljamo njegov pesniški razvoj, ki pa je venomer posvečen omenjenim nasprotujočim si vprašanjem. V zbirki Razpiranje (2011) Borzič napove: “Prihaja doba erotike.” Prva zbirka je tako še bolj intimno, erotično usmerjena, toda v nekaterih verzih že nakazuje Borzičevo nadaljnje delo, odlikujejo pa jo zlasti presenetljive metafore. Širši človeški kontekst se še bolj izrazi v zbirki Vreme v Evropi (2013), kjer intima in erotika trčita ob zgodovino, preteklost in angažirano soočanje z njo, v pesmih se pojavljajo prizori s Hrvaške, ki bodo slovenskemu bralcu blizu. Zbirka Orfične linije (2015) povezavo med družbenim in osebnim razširi na polje mita, mistike in raznih referenc (od Mussolinija do Žižka), verzi pa postanejo bolj prozaični oziroma esejistični. Takšen izraz prevladuje tudi v Zahodno-vzhodnih zrcalih (2018), kjer so posamezne pesmi posvečene različnim zgodovinskim osebnostim, zlasti umetnikom z Zahoda in Vzhoda (Dante, Giotto, Leonardo, Hafis, Ibn Arabi, Nizam …), pri čemer Borzič sooča njihove različne teološko-filozofske temelje in preko tega poskuša ustvariti celovito podobo univerzalnega, še vedno pa vpleta tudi intimo in erotiko (npr. v pesmi Hafisov ljubimec o ljubljenju s pesnikom). Zbirka Storži ob zori se zvito smejijo (2020) se delno vrne k izrazu prvenca, z bolj čutno, osebno poezijo, prepleteno z izpostavljanjem erotike, biseksualnosti in odprte ljubezni, pri čemer se nadaljuje tudi zanimanje za vzhodno budistično filozofijo. O zadnji vključeni zbirki izbora Aljaž Koprivnikar na notranji platnici knjige zapiše: “Vrhunec Borzičeve poetike doseže zbirka Legende (2022), v kateri se budizem, zgodovina, strast in minljivost, ki prežemajo celotno njegovo ustvarjanje, združijo v polifonijo glasov, razkrivajoč bistvo življenja.”

Adam Borzič (1978) je češko-hrvaški pesnik, esejist, prevajalec in psihoterapevt. Rojen je v Pragi, odraščal pa je v Dalmaciji. Poleg literature se tako posveča psihologiji in teološkim vprašanjem, na primer medverskemu dialogu, kar se kaže tudi v njegovem pesniškem ustvarjanju. Za zbirko Vreme v Evropi je bil nominiran za nagrado Magnesia Litera.

Profesor je končno mrtev

Ko umre Srečo Fink, nekdanji profesor kemije in osumljenec afere #jaztudi, marsikomu pravzaprav odleže. Možakar, ki je dolga leta nadlegoval ženske, je končno dobil svoje. Nekdo ga je umoril v spanju. Za kriminalistično inšpektorico Katjušo Jakopič, ki se po hitrem postopku vrne z bolniške odsotnosti, je preiskava Finkove smrti tudi malce oseben primer. Fink je stanoval v Rožni dolini, elitnem predelu Ljubljane, v zgradbi s šestimi stanovanji in novimi vhodnimi vrati, ki so bila v času umora zaklenjena. Je torej moril nekdo od ostalih osmih stanovalcev? Jakopič je o tem prepričana. Manjka pa ji motiv, saj ne verjame, da bi se nekdo po tako dolgem času od afere maščeval staremu in bolnemu profesorju. S sodelavcema raziskuje, sprašuje, razmišlja. Vsak od stanovalcev bi lahko moril, vsak je imel kakšno skrivnost in vsak od njih tudi laže. A inšpektorica zna dobro oceniti obnašanje vpletenih. Ima dar intuicije, zanese se na svoje občutke, poguma ji ne zmanjka niti takrat, ko mora zaslišati predsednika vlade. Kmalu se dokoplje do dokazov in v slogu Poirota stanovalcem predoči resnico.

Maša Jelušič je napisala psihološko zapleteno kriminalko (njen prvenec), ki se lahko kosa s tistimi, ki veljajo za najboljše. Prepričljiva je v poznavanju vseh postopkov preiskave umora. Liki so predstavljeni ravno prav skrivnostno, zato so bralcu zanimivi. Ob branju napetost ne izgine vse do zadnje strani. V prvi plan je (dobrodošlo) postavila Katjušo Jakopič, inteligentno kriminalistično inšpektorico, žensko, ki si je z vztrajnostjo in odličnim reševanjem primerov utrla pot v večinoma in standardno moški delovni kolektiv. In še nekaj velja omeniti – jezik in slog, v katerem je napisana kriminalka, navdušujeta zaradi izvirnosti in natančnosti, zaradi česar je branje prava poslastica tudi v smislu potapljanja v samo besedilo.