Zamalek : roman o kismetu in posthumnem življenju

Srbsko-portugalski pisatelj Dejan Tiago Stanković je avtor treh romanov – prvi, Estoril, je bil preveden v velike svetovne jezike ter nagrajen tako v Srbiji kot Veliki Britaniji, kjer je nekaj časa živel, in je bil na Portugalskem uvrščen celo med šolsko čtivo; za drugega, Zamalek, je avtor prejel Nagrado Evropske unije; kot zadnjega pa je izdal še roman o Lisboni, v kateri je živel zadnjih svojih sedemindvajset let, z naslovom Odakle sam bila, više nisam. V slovenskih knjižnicah sta prvi in zadnji dostopna v srbskem jeziku, roman Zamalek pa je v svoji dopolnjeni in predelani različici bralcem sedaj dostopen tudi v slovenščini. Veščine pisateljstva je Dejan Tiago Stanković, po izobrazbi sicer arhitekt, osvajal preko prevajanja literarnih del iz srbščine v portugalščino in obratno, sam pa se je kot literat predstavil relativno pozno, šele po svojih štiridesetih.

Zamalek je elitna četrt, ki so jo pričeli graditi konec 19. stoletja na podolgovatem otoku Gezira, ležečem sredi Nila v egiptovskem mestu Kairo, in je dolgo veljal za najimenitnejši del mesta, pozidan z impresivnimi kolonialnimi vilami, kasneje predelanimi v ambasadorske rezidence ali stanovanjske hiše, ki so jih v veliki meri naseljevali predvsem situirani tujci, zrasle pa so v tej četrti tudi številne butične prodajalne in starinarnice. Tjakaj se je pri svojih štiriintridesetih leta 1972 priselila Erna, osrednja pripovedovalka zgodbe, sledeč možu in njegovim poslovnim premestitvam, in se skušala v egiptovski način življenja kar najbolje vklopiti in ga spoznati. Kaj kmalu po prihodu je njeno zanimanje vzbudila lična starinarnica in jo pritegnila k vstopu, kjer jo je sprejel takratni lastnik Kosta, impozanten in karizmatičen, s katerim sta se, še posebej, ko sta ugotovila, da se korenine obeh prepletajo po tleh nekdanje jugoslovanske republike, še posebej vzljubila. Kosta je postal njen mentor in učitelj v mnogih pogledih, sama pa ga je vzljubila kot očeta.

V pripovedi, ki sprva deluje zapisana kot v obliki nekakšnih bodisi dnevniških bodisi pojasnjevalnih zaznamkov, nam pisatelj skozi zgodbo Erne in Koste kot osrednjih literarnih oseb prikaže živopisan svet tamkajšnjih ljudi, odnosov med njimi in njihovih običajev, pogojevanih s tradicionalno zapovedanimi oblikami ravnanj, ob tem pa sprotno pojasnjevan tudi z opisi pomenov številnih arabskih besed, običajev in islamskih zapovedi. Ob branju romana spoznamo temeljne vidike arabske družbene pogojenosti, njihovih moralnih načel, izhajajočih iz Korana, socialnih razlik med sloji in medosebnih pravil obnašanja. Prikazane so oblike moči, v tamkajšnji družbi izrazito pogojevane s finančnim blagostanjem in povezane z veliko skrbnostjo glede ohranjanja časti in ugleda. Preko pripovedi spoznamo tudi številne oblike tamkajšnjega suženjstva, pa tudi v arabskem oz. islamskem okolju manjvredno situacijo žensk in njihovih usod. Veliko izvemo o egiptovskih artefaktih, tu in tam pa je v zgodbo vpeto tudi kakšno pojasnilo glede političnih prevratov, ki so se dogajali v Egiptu.

Erna kaj kmalu spozna, da Egipčan ne moreš kar tako postati, če sploh. Njihov svet je krčevito zaščitniško nedostopen in mednje težko vstopiš, če pa že ima kdo priložnost, da se jim približa, jih ne bo zmogel nikoli docela razumeti, ali pač nadvse stežka, predvsem zaradi številnih nenapisanih, skrajno subtilnih pravil obnašanja, ki veljajo med njimi in s katerimi merijo in določajo vrednost drug drugega ter odnose med seboj. Te kompleksnosti se zavedajo tudi sami in po temeljnih izkušnjah, s katerimi se Erna nekje v zadnji tretjini pripovedi od blizu sooči s kompleksnimi oblikami njihove socialne dinamike, tudi sama še kako dobro spozna, da nikoli ne smeš dovoliti, da te povlečejo v težave, ki se te nič ne tičejo, tega se moraš, še posebej v egiptovski družbi, nadvse skrbno izogibati.

Ampak na koncu se kljub truplu, ki se pojavi in s katerim se Erna zaplete kot odgovorna za repatriacijo pokojnika, po vseh tragikomičnih zapletih, ki se zvrstijo, vsaj zanjo vse srečno konča. Ne pa tudi za vse ostale, ki jih srečujemo skozi zgodbo.

Čudovit roman, primeren za vse tipe bralcev, poln eksotike in uvidov v drugačen načina bivanja, ki ga lahko Zahodnjaki praviloma spremljamo zgolj kot tihi opazovalci.