Zagatne zgodbe

Aleš Berger, ki je slovenski literarni (in verjetno tudi ostali) javnosti poznan predvsem kot odličen prevajalec iz francoščine in španščine, kot dolgoletni urednik pri nekoč največji domači knjižni založbi in nekaterim tudi kot gledališki kritik, se nam je v zbirki Zagatne zgodbe prvič predstavil v pisateljski vlogi, če zanemarimo njegovo zbirko esejev Krokiji in beležke in knjižni izdaji njegovih gledaliških kritik Ogledi in pogledi ter Novi ogledi in pogledi. Verjetno bi za marsikoga navkljub zavidanja vrednemu prevajalskemu in uredniškemu opusu takšen preskok lahko pomenil precejšnjo zagato, a ne za Bergerja. Ta se v svojem literarnem prvencu več kot zgolj uspešno spopade z nekoliko, če pogledamo iz ljubezenske perspektive, zavoženimi primerki, ki jim vsem po vrsti spodleti vsakršen poskus obuditve zakrnelih seksualnih strasti, ki jih, kot se za (anti)junake srednjih let »spodobi«, ponavadi iščejo pod tujimi rjuhami. Ti (anti)junaki se vedno znova znajdejo v nekakšni zagati, v katero jih je pripeljala njihova lastna ležernost ali morda celo pasivnost, pa čeprav na prvi pogled ne izgleda vedno tako. Nikoli pa se v zagati ne znajde avtor, ki z obvladovanjem jezika, forme in notranje sheme besedila od samega začetka natančno ve, kako in kam bo svojo zgodbo pripeljal. Kot je zapisal v recenziji v tedniku Mladina Bernard Nežmah, originalno avtorsko delo!